L'INFERNO

Francesco Bertolini, Giuseppe De Liguoro, Adolfo Padovan
1911, 68'

S posebnim sobotnim dogodkom uglasbitve nemega filma Pekel (1911) se želimo pokloniti velikemu pesniku Danteju ob 700. obletnici njegove smrti. Skupaj z Juretom Boršičem (altsaksofon), Andreo Gullijem (elektronika) in Urbanom Kušarjem (tolkala) se bomo spustili v prvo kantiko Božanske komedije in v zvoke divjega gozda, ki ga je Dante tako slovito poimenoval selva selvaggia.

Dantejeve peklenske rastline jokajo in stokajo, ko ugotovimo, da gre pravzaprav za vegetativne reinkarnacije tistih, ki so svoja tuzemska življenja sklenili s samomorom. V peklu so zato njihove duše ostale priklenjene na rastlinska telesa, kar predstavlja največjo možno kazen za posmrtno dušo.

Če je po eni strani – kot opozarja filozof Michael Marder – rastlinska reinkarnacija za stare Grke predstavljala največjo možno čast, ki je doletela največje izmed herojev, pa Dante v svojem delu odpira ontološko rano – razpoko med človekom in rastlino –, ki ostaja še danes nezaceljena. Še huje: če je bilo rastlinje pri Danteju zapolnjeno s človeškim glasom, je danes ostalo popolnoma brez glasu.

Glasbeniki bodo torej poskušali ponuditi glas vsemu tistemu, ki tega glasu nima. In kot se za film posnet po Dantejevi zgodbi spodobi, bo ta glas peklenski, glasen in nesrečen, kot je zapisal avtor sam.