Motivacija
Kinoatelje podeljuje nagrado Darko Bratina 2023 bolgarskemu režiserju Stefanu Komandarevu za njegov poglobljen filmski opus dokumentarnih in igranih filmov, ki je v preteklih treh desetletjih s prepoznavno naracijo kritičnega premišljevalca sodobnosti zaznamoval ne samo bolgarsko, temveč tudi evropsko kinematografijo.
V vlogi kronista družbeno-političnih razmer delavskega razreda Komandarev filma ne izrablja le kot sredstva za kritiko strukture moči in protesta v interesu družbene reforme, temveč s filmskim jezikom socialnega realizma vztrajno premišljuje o državi na večnem razpotju, ki je polna kontradikcij in boleče preteklosti. Gledalca prisili, da se sprašuje o pomenu ideologije in veroizpovedi, državnih in etničnih meja, o socialnih neravnovesjih ter politični korupciji. Socialno pravičnost namreč režiser razume kot ključno za prehod v družbo, v kateri sta enakopravnost in solidarnost temeljni vrednoti, dostojanstvo posameznika pa neodtujljivo.
Želja po enakopravnosti in ekonomski varnosti – socialna razslojenost v Bolgariji je enormna - predstavlja v filmih Stefana Komandareva osnovni narativ. Tudi zato gledalca ves čas sooča z obupom posameznika v boju za golo preživetje ..., ali kot pravi eden od njegovih protagonistov: »Evropa« se tu konča, in nikoli začne.
- Patricija Maličev, programska selektorica festivala Poklon viziji
»S prijatelji se šalim, da je zdravnik vedno zdravnik. V tem pa tudi v prejšnjem filmu je nekako naš pacient bolgarska družba – ne le bolgarska družba, ampak evropska družba, 30 let po padcu berlinskega zidu. In seveda poskušamo obravnavati to družbo z nekaj humorja, nekaj drame. Morda je diagnoza, morda psihoterapija, morda obdukcija, operacija. [Smeh.] Ne vem. Občinstvo bo povedalo. A vsaj poskušamo, ker mislim, da je to dolžnost vsakega filmskega ustvarjalca – ne toliko zabavati, ampak postavljati vprašanja. Predstaviti probleme. In morda se bo kaj zgodilo. Verjamem, da lahko film spremeni stvari.«
- Stefan Komandarev, iz intervjuja v reviji Variety
Biografija
Stefan Komandarev je eden najbolj mednarodno prepoznavnih in nagrajenih sodobnih bolgarskih cineastov, deluje kot režiser, producent in scenarist. Rodil se je leta 1966 v Sofiji, tedaj še prestolnici komunistične Ljudske republike Bolgarije. Sprva se ni odločil za študij, ki bi vodil v filmsko ustvarjanje, a je njegovo izbiro študijske smeri že narekovala želja po pozornem opazovanju in razumevanju, po diagnozi notranjih vzgibov človeka. Leta 1993 je namreč diplomiral iz medicine Medicinski fakulteti v Sofiji in nato štiri leta delal kot psihiater na tamkajšnji pediatrični kliniki. Njegova zagnanost do socialnih in psiholoških diagnoz se je nato preoblikovala, spremenila diskurz: podal se je na katedro filmske in TV-režije na Novi bolgarski univerzi, kjer je svojo drugo diplomo dobil leta 1998.
Že takoj naslednje leto je ustanovil lastno produkcijsko hišo Argo Film. Začeli so s produkcijo kratkih filmov, reklam in glasbenih videospotov. Hitro je nastal njegov celovečerni prvenec, Pasje zavetišče (Pansion za kučeta), ki je bil premierno prikazan leta 2001 na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu. Zatem je posnel dva dokumentarca, Hljab nad ogradata (Bread Over the Fence, 2002) in Azbuka na nadeždata (Abeceda upanja, 2003), ki raziskujeta meje med vasmi, državami in veroizpovedmi, ter v razpokah med njimi odkrivata pomen skupnosti in poglede v mogočo nerazmejeno prihodnost.
Uspehom navkljub je sledila dolgoletna pot do drugega celovečernega filma, ki je bila težavna, zaznamovana z več spotikami in ovirami kot odprtimi vrati. Iz naslova filma tega ne bi mogli ugibati. Drugi igrani celovečerec Komandareva kljubovalno in optimistično pravi: Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom. Scenarij zanj je nastal po literarni predlogi avtobiografskega romana bolgarskega pisatelja Ilije Trojanova. Snemali so ga v štirih različnih državah in v petih jezikih, v mednarodni koprodukciji je sodeloval tudi slovenski producent Danijel Hočevar s produkcijsko hišo Vertigo. V filmu je enega od protagonistov upodobil legendarni srbski igralec Miki Manojlović, ki je tudi kasneje ostal v igralskem ansamblu Komandarevih filmov. Film je Ameriška filmska akademija uvrstila v ožji izbor za tujejezičnega oskarja, podrl pa je tudi državni rekord v okviru predvajanja v kinematografih, saj je bil distribuiran v 93 državah. Zatem se je vrnil k dokumentarizmu s filmom The Town of Badante Women (Mesto žensk Badante), portretom severozahodne Bolgarije, kjer leži Varshets, mesto brez žensk. Medtem ko ženske služijo denar kot negovalke starejših in bolnih oz. »badante« v Italiji, moški prevzemajo vsa dela, tudi tista, ki so jim po spolni vlogi sicer tuja. S filmom Sadilišteto (The Judgement, 2014) se je pomaknil na bolgarsko-turško-grško mejo z zgodbo o aktualnih migracijah v času sirske vojne, ki držijo zrcalo begu iz držav Vzhodnega bloka. Sledilo je snovanje »bolgarske trilogije« o družbeni neenakosti in moralnih dilemah, ki pestijo Bolgarijo in širše tudi Evropo. V sklopu trilogije sta nastala celovečerca Posoki (Smeri, 2017) in V krag (Krogi, 2019), od katerih je bil prvi premierno prikazan v tekmovalnem programu Un Certain Regard, sekciji filmskega festivala v Cannesu. Kot pravi sam, ga v teh filmih zanima »orisati realistično sliko sodobne Bolgarije.« Pred zaključkom trilogije je naredil še dokumentarec Life from Life (2021), ki usmerja pogled v težavno in dolgoletno čakanje na presaditev organov v Bolgariji. Njegova nova drama Urotsite na Blaga (Blaga's Lessons), ki predstavlja končni del bolgarske trilogije, bo svetovno premiero doživela na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih. Vnovič se je posvetil sodobni družbeni stvarnosti, tokrat skozi oči upokojene učiteljice, ki postane žrtev telefonske prevare, kar jo prisili v delo za telefonske goljufe. »Vestno predstavljanje in razumevanje resničnosti je prvi pogoj za njeno spreminjanje, edini pogoj za aktivno delovanje,« pravi režiser. Komandarev živi v Sofiji, je predavatelj na filmskem oddelku Nove bolgarske univerze, član Združenja bolgarskih filmskih režiserjev, Združenja bolgarskih filmskih producentov in Evropske filmske akademije.
FILMI
BOLGARSKA TRILOGIJA
Blagine lekcije
Bolgarija, 2023
Zgodba Blage je ogledalo številnih vidikov družbe, med katerimi so tudi bolgarski upokojenci, ki so prepuščeni ponižanju. Potem ko so vse življenje delali, je danes njihovo življenje postalo genocid, agonija in beda. Pičle pokojnine, zavrnjen dostop do osnovnih privilegijev 21. stoletja, kot so normalna hrana, ustrezna zdravila, zdravstvena oskrba in ogrevanje domovanja. Upokojenci so tudi glavna tarča in običajne žrtve telefonskih prevar. Sanje o dostojnem življenju je že zdavnaj zamenjal boj za banalno vsakdanje preživetje. Film se osredinja na osamljenost bolgarskih upokojencev, ki so večinoma ločeni od svojih otrok in vnukov. Njihovi potomci so daleč in iščejo zaslužek v prestolnici ali v daljnih deželah. Blaga, ki raziskuje vseprežemajočo moralno krizo, v katero je ujeta sodobna bolgarska družba, je tretji film v bolgarski trilogiji, ki sledi Smerem in Krogom. Svetovna premiera na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih, kjer je pobral osrednjo nagrado. Bolgarski kandidat za mednarodnega oskarja.
Smeri
Bolgarija, Severna Makedonija, Nemčija, 2017, 103'
Film ceste, ki slika distopično sliko današnje Bolgarije. Lastnik malega podjetja, ki dela kot taksist, na sestanku s svojim bankirjem izve, da se je podkupnina, ki jo bo moral plačati za posojilo, podvojila. Ker ne ve, kaj storiti, ubije bankirja in nato vzame življenje še sebi. Dogodek prek radijskih valov sproži nacionalno razpravo o krizi in obupu, ki prežema bolgarsko družbo. Ob tem spremljamo pet taksistov in njihovih potnikov, ki se premikajo skozi noč v Sofiji in vsak od njih upa, da bo našel svetlejšo pot dalje.
Film je bil prikazan v Un Certain Regard, sekciji filmskega festivala v Cannesu.
V krogu
Bolgarija, Srbija, Francija, 2019, 106'
Tragičen, mestoma zabaven in neprizanesljivo točen portret družbe, ki izgublja vsak smisel. Noč v Sofiji, 9. november 2019. Medtem ko se država pripravlja na praznovanje 30. obletnice padca berlinskega zidu in spremembe režima v Bolgariji, trije policijski patruljni avtomobili tavajo po ulicah spečega mesta. Policisti nas v svojih krogih popeljejo na potovanje skozi družbo, ki po treh desetletjih tranzicije še vedno išče svoj namen in identiteto. Odvrtijo se prizori preživetja in neuspeha, rešenih in izgubljenih življenj, velikodušnosti, ki se razblini v krutosti in brezbrižnosti. Zdi se, da je izmuzljivo ohranjanje dostojanstva edini način, da lahko preživimo to noč.
Abeceda upanja
Bolgarija, 2004
Osamelo gorato področje, lučaj od bolgarsko-grško-turške meje. Večina tamkajšnjega prebivalstva je v osemdesetih letih 20. stoletja prebegla v Turčijo, ko so si bolgarske oblasti prizadevale spreobrniti Turke v Slovane. Le redki so ostali. Film se osredinja na nekaj družin, krščanskih in muslimanskih, ter na težave, s katerimi se srečujejo pri šolanju otrok. Do edine preostale šole morajo vsako jutro prepotovati 140 kilometrov, tudi v močnem deževju in snegu. A šola sv. Cirila, ki jo obiskujejo bolgarski, turški in romski otroci, voznik šolskega kombija in lokalni zdravnik vzbujajo upanje, da je tudi sredi te zapuščene pokrajine mogoče sobivati.
Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom
Bolgarija, Slovenija, Nemčija, 2008, 105'
Po prometni nesreči se Alex ne spomni niti svojega imena. Da bi mu povrnil spomin, ga karizmatični dedek Bai Dan (Miki Manojlović) iz Nemčije odpelje na potovanje v Bolgarijo, tj. državo, od koder prihaja. V zasukih med kraji, časom in prevoznimi sredstvi dedek in vnuk prečkata pol Evrope ter igrata backgammon. Starodavna igra vodi Alexa do spoznanj o tem, kdo je. Usoda je kocka, ki jo držimo v rokah in življenje je igra na meji med naključjem in spretnostjo. Scenarij zanj je nastal po literarni predlogi avtobiografskega romana bolgarskega pisatelja Ilije Trojanova. Snemali so ga v štirih različnih državah in v petih jezikih, v mednarodni koprodukciji je sodeloval tudi slovenski producent Danijel Hočevar s produkcijsko hišo Vertigo. Film je Ameriška filmska akademija uvrstila v ožji izbor za tujejezičnega oskarja, podrl pa je tudi državni rekord v okviru predvajanja v kinematografih, saj je bil distribuiran v 93 državah.
Mesto negovalk
Bolgarija, 2009, 70'
Portret severozahodne Bolgarije, kjer leži Varšec, mesto brez žensk. Medtem ko ženske služijo denar kot negovalke starejših in bolnih oz. »badante« v Italiji, moški prevzemajo vsa dela, tudi tista, ki so jim po spolni vlogi sicer tuja. Pazijo na otroke, kuhajo, perejo in ... čakajo na finančno nakazilo. Družbena struktura Varshetsa se spreminja in preobraža – nekatere spremembe so dramatične, druge zabavne: navzoče so povsod, v lokalih, domovih, lokalnem pihalnem orkestru ... In na avtobusni postaji, kamor se enkrat letno na počitnice vrnejo ženske.
Sodba
Bolgarija, Nemčija, Hrvaška, Makedonija, 2014, 107'
Mitio je izgubil vse, kar mu je bilo pomembno: ženo, delo in upanje. Zdaj izgublja še zaupanje edinca Vaska. Iz obupa privoli v tihotapljenje nezakonitih priseljencev iz Sirije prek strmega gorskega prelaza v Bolgarijo. Ostaja še zadnja pot. Ko je Mitio prepuščen na milost in nemilost gori Sodba in nujno potrebuje pomoč svojega vedno bolj odtujenega sina, medtem odkriva tudi to, ali mu je mogoče odpustiti grozovit greh, ki ga je zakrivil pred 25 leti.