top of page

MAKO SAJKO / VITTORIO DE SETA

Program kratkih filmov, ki predstavlja, prepleta in sopostavlja dela dveh kultnih cineastov, nekonvencionalnih filmskih umetnikov, neodvisnih ustvarjalcev novega filmskega pogleda na družbo.

MAKO SAJKO

Režiser in scenarist Mako Sajko, ki ga lahko upravičeno uvrščamo med klasike slovenskega filma, se je rodil leta 1927 v Tržiču. Študiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu ter tam leta 1959 tudi diplomiral, obenem pa se je usposabljal tudi v Münchnu in Parizu. Svojo dolgo in plodno kariero je začel kot asistent režije pri slovitih režiserjih slovenskega filma, med drugimi je v tem obdobju sodeloval s Františkom Čapom in Francetom Štiglicem. Sajkova življenjska pot je bila od nekdaj tesno povezana z gibljivimi podobami. Od leta 1961, ko je stopil na samostojno pot, je ustvaril vrsto kratkih dokumentarnih filmov, vse po lastnih scenarijih. Še več, v šestdesetih in sedemdesetih letih se je uvrščal med vodilne dokumentariste pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi so bili vsi, od prvega do zadnjega, odraz svojega časa. Predvsem zaradi izbrane tematike so burili duhove ne le v Jugoslaviji, temveč odmevali po vsem svetu. S filmom »Samomorilci, pozor!« iz leta 1967 je načel potrpljenje tedanjih jugoslovanskih oblasti, tako da kasneje za film »Narodna noša« (1975), ki v osnovi ni bil tematsko sporen, ni dobil dovoljenja za javno predvajanje. Tedaj je Sajko trajno prenehal s produkcijo filmov in se raje posvetil filmski vzgoji ter projektom mladih filmskih ustvarjalcev. Več desetletij je deloval v precejšnji anonimnosti, dokler ni leta 2009 prejel Badjurove nagrade za življenjsko delo. Nato je zanimanje za enega izmed nespornih velikanov slovenskega filma ponovno naraslo. S svojimi deli je Mako Sajko prehiteval svoj čas, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes. Njegovo budno oko in izostren um sta nenehno odkrivala različne humanistične in sociološke aspekte.

VITTORIO DE SETA

Leta 1954 je Vittorio De Seta na Siciliji posnel šest inovativnih dokumentarnih filmov, ki so takoj poželi mednarodno priznanje (»Lu tempu di li pisci spata«, »Isole di fuoco«, »Surfarara«, »Pasqua in Sicilia«, »Contadini del mare«, »Parabola d'oro«). V letih 58-59 je režiral še štiri pomembne kratke filme: na Siciliji (»Pescherecci«), na Sardiniji (»Pastori di Orgosolo«; »Un giorno in Barbagia«) in v Kalabriji (»I dimenticati«). De Seta je opazoval stvarnost, ki jo je že takrat ogrožal »razvoj brez napredka«, in nam posredoval dragoceno pričevanje o obredih, običajih in znanju, ki so danes izginili. Pri tem ni zanemarjal lepote posnetkov, najnovejših tehničnih inovacij in pomembne filmske zapuščine. De Setove kratke filme iz let '54 do '59 je restavriral laboratorij L'Immagine Ritrovata bolonjske Kinoteke.

FILMI
Slavica Exception

Kratki dokumentarni film, 11'

1971, Jugoslavija (Slovenija)

Dokument o profesionalni artistki-striptizeti, ki je izbrala to pot zaradi možnosti hitrega zaslužka.

Strupi

Kratki dokumentarni film, 14'

1964, Jugoslavija (Slovenija)

Pastori di Orgosolo
Bolgarija, 2023

V kraju Sopramonte di Orgosolo na Sardiniji, ki je bil nekoč zatočišče le za razbojnike in prebežnike, poskušajo pastirji preživeti s svojimi čredami. Gore so puste in koraki odmevajo po kamnih . Pastirji sledijo svojim čredam, zbirajo mleko in ga predelujejo v sir. Ko se začnejo pojavljati nevihte, je čas, da gredo naprej. Pozimi, ko zapade sneg, živali nimajo hrane in pastirji se morajo pred mrazom braniti tako, da sebe in svoje ovce grejejo pred ognjem. Več mesecev morajo priskrbeti hrano za živali, sami pa jedo skromne obroke, v samoti, v tišini, ki jo prekinjajo le drobne vsakodnevne geste.

Industrializacija s svojim razvojem škodljivo vpliva na naravno okolje. Opozorilo na stalno nevarnost raznih odpadnih snovi, s katerimi industrija onesnažuje zrak in reke.

L'tempu du pisci spada
Vittorio De Seta, Italija, 1954, 11’
Samomorilci, pozor!

Kratki dokumentarni film, 12' 5''

1967, Jugoslavija (Slovenija)

Problem samomora med mladimi v Sloveniji. Značilni primeri, prikazani prek pričevanj družine in znancev umrlih.

Med aprilom in avgustom se mečarice drstijo v vodah, ki ločujejo Sicilijo in Kalabrijo. Od kraja Bagnara Calabra do Scille, vse do Messine in Punte Faro, ribiči čakajo na ta trenutek, da začnejo z lovom. Čakanje je dolgo in naporno: moški sedijo na čolnu in so pripravljeni prijeti za vesla. Tišino prekineta le šumenje valov in počasno pripovedovanje starejših mož, ki se spominjajo let velikega obilja rib. Dokler izvidnik ne sproži alarma: ribe prihajajo. Ob upoštevanju svetlobe, smeri rib in toka mora usmerjati čolne. Harpunar, ki stoji na premcu čolna, mora najprej zadeti samice, ker bo potem lažje ubiti samce, pri tem pa mora biti previden, saj mečarice, ki niso zadete v srce, ne bodo takoj umrle in se bodo na vsak način poskušale potopiti ter se znebiti harpune. Ob sončnem zahodu se ribiči vrnejo na obalo, kjer jih čakajo ženske, starci in otroci, ki se radovedno gnetejo in so pripravljeni na pojedino, ki se bo zgodila ponoči ...

Narodna noša

Kratki dokumentarni film, 11'

1975, Jugoslavija (Slovenija)

Posamezne politične usmeritve in režimi so narodno nošo v Sloveniji zlorabljali. Kljub temu, da so posamezni detajli slovenske narodne noše sposojeni iz nemških alpskih krajev, je vendar ohranila specifičnosti tega območja. Danes služi narodna noša kot turistična atrakcija.

Isole di fuoco
Vittorio De Seta, Italija, 1955, 11’

Nekega zimskega jutra De Seta s svojo kamero ob zori pristane na otoku Vulcano. Okoli njega vlada neverjetna tišina: slišita se le šumenje morja in ptičje petje. Otok sestavljajo črne vulkanske skale, v zraku pa se dvigujejo žvepleni hlapi. Na obali je nekaj hiš in čolni ribičev, ki se vsak dan odpravljajo na pot. Pastirji s čredami se vzpenjajo po pobočjih vulkana, ženske pa nabirajo drva. Oči vseh so uprte v krater, iz katerega teče lava. Rjovenje vulkana napolni tišino in dim se dviga v nebo. Ko po nebu švigne strela, se vsi poskušajo vrniti na svoje domove, preden nevihta in vulkan sprožita svojo uničujočo moč...

bottom of page