top of page

MAKO SAJKO / VITTORIO DE SETA

Program kratkih filmov in predavanja, kjer se prepletajo dela dveh kultnih cineastov, nekonvencionalnih filmskih umetnikov, neodvisnih ustvarjalcev, ki sta vzpostavila nov filmski jezik in ustvarila filmsko zapuščino, v katero bomo še dolgo uperjali pogled. S svojimi deli sta prehitevala svoj čas, odpirala teme, ki so aktualne še danes, in pri tem nista zanemarjala lepote posnetkov.

MAKO SAJKO

VITTORIO DE SETA

Mako Sajko, dokumentarno ime 2013 (foto Branimir Ritonja).jpg
De seta_portretna.jpg

Archivio film Cineteca di Bologna

Branimir Ritonja, Arhiv Dokudoc, 2013

Režiser in scenarist Mako Sajko, ki ga lahko upravičeno uvrščamo med klasike slovenskega filma, se je rodil leta 1927 v Tržiču. Študiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu ter tam leta 1959 tudi diplomiral, obenem pa se je usposabljal tudi v Münchnu in Parizu. Svojo dolgo in plodno kariero je začel kot asistent režije pri slovitih režiserjih slovenskega filma, med drugimi je v tem obdobju sodeloval s Františkom Čapom in Francetom Štiglicem. Sajkova življenjska pot je bila od nekdaj tesno povezana z gibljivimi podobami. Od leta 1961, ko je stopil na samostojno pot, je ustvaril vrsto kratkih dokumentarnih filmov, vse po lastnih scenarijih. Še več, v šestdesetih in sedemdesetih letih se je uvrščal med vodilne dokumentariste pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi so bili vsi, od prvega do zadnjega, odraz svojega časa. Predvsem zaradi izbrane tematike so burili duhove ne le v Jugoslaviji, temveč odmevali po vsem svetu. S filmom »Samomorilci, pozor!« iz leta 1967 je načel potrpljenje tedanjih jugoslovanskih oblasti, tako da kasneje za film »Narodna noša« (1975), ki v osnovi ni bil tematsko sporen, ni dobil dovoljenja za javno predvajanje. Tedaj je Sajko trajno prenehal s produkcijo filmov in se raje posvetil filmski vzgoji ter projektom mladih filmskih ustvarjalcev. Več desetletij je deloval v precejšnji anonimnosti, dokler ni leta 2009 prejel Badjurove nagrade za življenjsko delo. Nato je zanimanje za enega izmed nespornih velikanov slovenskega filma ponovno naraslo. S svojimi deli je Mako Sajko prehiteval svoj čas, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes. Njegovo budno oko in izostren um sta nenehno odkrivala različne humanistične in sociološke aspekte.

Leta 1954 je Vittorio De Seta na Siciliji posnel šest inovativnih dokumentarnih filmov, ki so takoj poželi mednarodno priznanje (»Lu tempu di li pisci spata«, »Isole di fuoco«, »Surfarara«, »Pasqua in Sicilia«, »Contadini del mare«, »Parabola d'oro«). V letih 58-59 je režiral še štiri pomembne kratke filme: na Siciliji (»Pescherecci«), na Sardiniji (»Pastori di Orgosolo«; »Un giorno in Barbagia«) in v Kalabriji (»I dimenticati«). De Seta je opazoval stvarnost, ki jo je že takrat ogrožal »razvoj brez napredka«, in nam posredoval dragoceno pričevanje o obredih, običajih in znanju, ki so danes izginili. Pri tem ni zanemarjal lepote posnetkov, najnovejših tehničnih inovacij in pomembne filmske zapuščine. De Setove kratke filme iz let '54 do '59 je restavriral laboratorij L'Immagine Ritrovata bolonjske Kinoteke.

Mako Sajko, oster um, mladost večnosti, razigranost, iskrivost seniorja visoke starosti. Človek, ki nikoli ni jamral, ki je pripovedoval sočne zgodbe, da smo se ob poslušanju krohotali. Na festivalu Dokudoc si je vedno ogledal vse filme, zanj je bil naš festival praznik. Mako je simbol slovenskega dokumentarnega filma. Vemo, da je lahko dober, a ga žal radi večkrat onemogočamo. S svojimi idejami, ki jih kličemo v življenje, živi Mako naprej z nami za razvoj slovenskega dokumentarnega filma!

 

- Maja Malus Azhdari, programska selektorica, Mednarodni festival dokumentarnega filma DOKUDOC, Maribor

mako_sajko_dokudoc.jpeg

Kot smo že pred časom zapisali, je bil Vittorio De Seta za nas, filmski festival I Mille Occhi, ki ga prireja društvo Anno uno, darilo, ki vedno znova daruje. Njegovi filmi so bili korak pred časom in začrtali smernice filmske umetnosti. Potreba po izražanju je presegla vse tehnološke in produkcijske ovire.

Vsak njegov obisk festivala je bil darilo in odkritje za nas, ki smo ga že poznali, pa tudi za tiste, ki so šele začeli spoznavati njegova dela.

Bil je velika in nenadomestljiva osebnost.

- Mila Lazić, programska sodelavka festivala I Mille Occhi

De Seta se je rodil 15. oktobra 1923. Čez nekaj dni bi praznovali njegov stoti rojstni dan.

Umrl je novembra 2011 in Martin Scorsese, ki ga je označil kot "antropologa, ki se je izražal z glasom pesnika", se ga spominja takole:

"Novica o smrti Vittoria De Sete me je pretresla. Njegovo življenje je bilo dolgo in vitalno, in nazadnje, ko sem ga videl pred nekaj leti, je bilo videti, kot da mu je ostalo še petdeset let življenja, pokal je od ustvarjalnosti, prežete z energijo. De Seta je eden največjih, a zapostavljenih italijanskih režiserjev, in njegova dela si zaslužijo veliko širšo prepoznavnost. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo ga poznali po njegovem izjemnem "Banditi a Orgosolo". Leta kasneje pa smo si lahko ogledali njegove dokumentarne filme v barvah, ki jih je posnel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, poetične kronike življenja v južni Italiji, na Sardiniji in Siciliji. Tisti, ki so videli podobe, ki so jih prej poznali le redki, so bili očarani nad njimi. To so dragoceni zapisi običajev in navad, ki so izginjali. (...) Njegov opus je eno od čudes filma. Vittorio De Seta je bil resnično velik, dinamičen umetnik in žalujem za njim."

FILMI
Slavica Exception

Kratki dokumentarni film, 11'

1971, Jugoslavija (Slovenija)

Pastori di Orgosolo
Vittorio De Seta, Italija, 1958, 11’

Arhiv Slovenske Kinoteke, ©Slovenski filmski center

Archivio film Cineteca di Bologna

Dokument o profesionalni artistki-striptizeti, ki je izbrala to pot zaradi možnosti hitrega zaslužka.

V kraju Sopramonte di Orgosolo na Sardiniji, ki je bil nekoč zatočišče le za razbojnike in prebežnike, poskušajo pastirji preživeti s svojimi čredami. Gore so puste in koraki odmevajo po kamnih . Pastirji sledijo svojim čredam, zbirajo mleko in ga predelujejo v sir. Ko se začnejo pojavljati nevihte, je čas, da gredo naprej. Pozimi, ko zapade sneg, živali nimajo hrane in pastirji se morajo pred mrazom braniti tako, da sebe in svoje ovce grejejo pred ognjem. Več mesecev morajo priskrbeti hrano za živali, sami pa jedo skromne obroke, v samoti, v tišini, ki jo prekinjajo le drobne vsakodnevne geste.

Strupi

Kratki dokumentarni film, 14'

1964, Jugoslavija (Slovenija)

Arhiv Slovenske Kinoteke, ©Slovenski filmski center

Lu tempu di li pisci spada
Vittorio De Seta, Italija, 1954, 11’

Industrializacija s svojim razvojem škodljivo vpliva na naravno okolje. Opozorilo na stalno nevarnost raznih odpadnih snovi, s katerimi industrija onesnažuje zrak in reke.

Archivio film Cineteca di Bologna

Samomorilci, pozor!

Kratki dokumentarni film, 12' 5''

1967, Jugoslavija (Slovenija)

Med aprilom in avgustom se mečarice drstijo v vodah, ki ločujejo Sicilijo in Kalabrijo. Od kraja Bagnara Calabra do Scille, vse do Messine in Punte Faro, ribiči čakajo na ta trenutek, da začnejo z lovom. Čakanje je dolgo in naporno: moški sedijo na čolnu in so pripravljeni prijeti za vesla. Tišino prekineta le šumenje valov in počasno pripovedovanje starejših mož, ki se spominjajo let velikega obilja rib. Dokler izvidnik ne sproži alarma: ribe prihajajo. Ob upoštevanju svetlobe, smeri rib in toka mora usmerjati čolne. Harpunar, ki stoji na premcu čolna, mora najprej zadeti samice, ker bo potem lažje ubiti samce, pri tem pa mora biti previden, saj mečarice, ki niso zadete v srce, ne bodo takoj umrle in se bodo na vsak način poskušale potopiti ter se znebiti harpune. Ob sončnem zahodu se ribiči vrnejo na obalo, kjer jih čakajo ženske, starci in otroci, ki se radovedno gnetejo in so pripravljeni na pojedino, ki se bo zgodila ponoči ...

samomorilci (5).jpg
Isole di fuoco
Vittorio De Seta, Italija, 1955, 11’

Problem samomora med mladimi v Sloveniji. Značilni primeri, prikazani prek pričevanj družine in znancev umrlih.

Archivio film Cineteca di Bologna

Narodna noša

Kratki dokumentarni film, 11'

1975, Jugoslavija (Slovenija)

Arhiv Slovenske Kinoteke, ©Slovenski filmski center

Narodna noša
narodna noša.jpg

Nekega zimskega jutra De Seta s svojo kamero ob zori pristane na otoku Vulcano. Okoli njega vlada neverjetna tišina: slišita se le šumenje morja in ptičje petje. Otok sestavljajo črne vulkanske skale, v zraku pa se dvigujejo žvepleni hlapi. Na obali je nekaj hiš in čolni ribičev, ki se vsak dan odpravljajo na pot. Pastirji s čredami se vzpenjajo po pobočjih vulkana, ženske pa nabirajo drva. Oči vseh so uprte v krater, iz katerega teče lava. Rjovenje vulkana napolni tišino in dim se dviga v nebo. Ko po nebu švigne strela, se vsi poskušajo vrniti na svoje domove, preden nevihta in vulkan sprožita svojo uničujočo moč...

Arhiv Slovenske Kinoteke, ©Slovenski filmski center

Posamezne politične usmeritve in režimi so narodno nošo v Sloveniji zlorabljali. Kljub temu, da so posamezni detajli slovenske narodne noše sposojeni iz nemških alpskih krajev, je vendar ohranila specifičnosti tega območja. Danes služi narodna noša kot turistična atrakcija.

bottom of page