O filmu:

Prosto povzeto po skladatelju Lucianu Berioju, so Glasbe in glasbe ter so Filmi in filmi, ali konkretneje so filmi, ki govore o glasbi ali njenih ustvarjalcih. Poplava teh poskusov nas praviloma uči, da se v duhu rumenega senzacionalizma, blišča, škandalov s prepovedanimi substancami in libertinsko spolnostjo, običajno spuščajo v obrobne težave samih ustvarjalcev in le poredko orišejo ozadje glasbenega ustvarjanja ali samo Glasbo. Nasprotno pa je pred nami smel in uspel poizkus prikazati novo irsko folk sceno, ki je zrasla v zadnjem desetletju; tako na Irskem kot delno tudi v njeni severni protestantski sestri. Avtorja ubrano povzameta načelo, naj forma (oblika) sledi vsebini, zatorej tu ni prostora za pretenciozne kadre, divjo kakofonično montažo in frenetičen ritem. Kamera ter fotografija harmonično in umirjeno sledita likom pričujoče filmske zgodbe, glasbenicam in glasbenikom, zasedbam ali drugim pričevalcem, ki jih avtorja v naturalističnem slogu ujameta v vsakdanjiku. V prostorih za vaje, na ulici, v pubu ali nekje vmes na poti, kjer se dejansko rojevajo besedila in kasnejše zvočne spremljave skladb, ki jih poslušamo v ozadju ter neposredno v ospredju sproščenih, ad-hoc improviziranih nastopov.

Akterji te scene so povečini mlajši neobremenjeni posamezniki generacije Z, se prosto gibljejo med zagrenjeno zgodovinsko, politično in socialno klimo postkolonialne Irske, od njene navidezne stoletne neodvisnosti od Britanskega kraljestva, konfliktov s tradicionalizmom in grenkimi ranami vpliva katoliške cerkve; z vsemi njenimi gnusnimi ravnanji, do boja za enakosti in delavske pravice. Vse to pričujoči umetniki prosto žvečijo, prebavljajo in svobodno servirajo v iskrene glasbene izpovedi. Tu ni nikakršnega zahodnjaškega pragmatizma o sanjah o uspehu, o podrejanju izraznosti modnim zvočnim reciklažam ali prodajanju duše in selitvi v centre družbeno-zabavne industrije ala London. Ne. Utopija teh dedičev keltske folklore je ravno ta samozavest in ponižnost njihovega početja: biti, kar si, in izhajati iz lastnih korenin družbe in prostora. Le tako lahko glasbeno pripovedništvo, od trubadurskega kantavtorstva; do sodobnih hip hop elektronskih odklonov, zazveni v nas, čutečih posameznikih. Vse drugo je prazen kič, ki nam ga dnevno servirajo množični mediji v vedno novih pakovanjih iste, neštetokrat slišane in videne vsebine.

Zato nam bo pričujoči dokumentarec uspel približati to raznoliko skupnost, ki v sebi nosi isti imenovalec: združitev in spoj keltsko-galske tradicije in sodobne perspektive čuječega protestnega umetnika. Utopija kot hrepenenje po neuresničeni sedanjosti, usmerjeno v prihodnost, je prav to: sproščeno prepuščanje sanjam in občutkom trenutka v danem okolju, ki ga spremlja želja po boljši prihodnosti za vse.. Tu ni pravilnega ali napačnega odgovora oziroma dejanja. Tu je le prava vera, ki nas dela zvedave in svobodne. Na kraju pa povabilo k poslušanju, začenši z zasedbo Lankum (album False Lankum; Rough Trade, 2023), ki se v filmu pojavi le v slušnem ozadju, ampak gre za najbrž najbolj prepoznavno zasedbo pričujoče generacije/scene, ki je pred časom že razprodala katedralo Kina Šiška. Uporništvo je lahko tudi sproščeno in nežno, kot je lahko melanholija tudi srečna in osvobajajoča.

Tadej Stolić – muzikolog, glasbeni publicist in organizator