Nekje proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je Davorin Marc – takrat vodilni punkovski filmski ustvarjalec v Jugoslaviji, ki je idejo filmskega eksperimenta vedno znova pripeljal do njenih najbolj dobesednih in radikalnih skrajnosti – odločil, da bo idejo ustvarjanja filmov brez kamere, zgolj z uporabo filmskega traku, pripeljal do skrajnosti.

Ideja filma »brez kamere« je skoraj tako stara kot avantgardni film sam. Dadaisti in nadrealisti so že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustvarjali abstraktne gibljive podobe tako, da so predmete polagali neposredno na neosvetljen filmski trak, medtem ko je strukturalni film od konca petdesetih do sedemdesetih let deloma temeljil na odmiku od kamere kot temeljnega orodja filmskega ustvarjanja.

Kljub vsemu, kar je bilo do takrat že narejeno – in najverjetneje, ne da bi se tega sploh zavedal – je Marc našel izviren, še radikalnejši pristop. Ni ustvaril le filma brez kamere, temveč tudi brez uporabe rok. Film z na videz stvarnim naslovom Ugrizni me. Že enkrat. (Bite Me. Once Already.) je nastal tako, da se je Marc z zobmi pregrizel in prežvečil skozi celoten kolut že osvetljenega in razvitega filmskega traku Super 8 mm.

Njegovi ostri zobje so na traku pustili zapleten vzorec sledov, slina, ki je prodrla v praske, pa je nemudoma začela razkrajati emulzijo ob njihovih robovih. Marc se izkušnje nastajanja Ugrizni me še danes zelo dobro spominja, predvsem zaradi nenavadnega okusa filmske emulzije. Opisuje ga kot »lepljivega« in »jedkega«; v ustih se mu je zadržal več dni, čeprav si je zobe večkrat temeljito umil. Spominja se tudi drobnih, lepljivih koščkov emulzije, ki so se mu zagozdili med zobe in nikakor niso hoteli izginiti.

Ko film projiciramo – in na srečo je edina obstoječa kopija še vedno povsem primerna za projekcijo – se Marcov eksperimentalni podvig pokaže kot čudovita animirana abstrakcija. Toda v resnici je veliko več kot to. Pred štiridesetimi leti Marcovi zobje niso zgolj »slikali« po emulziji Super 8-milimetrskega filma, temveč so globoko posegli tudi v njegov nosilec: ustvarili so globoke praske, vdolbine in celo posamezne luknje ter tako na videz ravno filmsko površino spremenili v tridimenzionalni objekt.

Ugrizni me je pomembna konceptualna novost in hkrati edinstveno lep abstraktni film. Gre za razgiban objekt, ki pa je še vedno dovolj prožen, da ga je mogoče spustiti skozi projektor. Izdelava kopije ali digitalno skeniranje bi lahko predstavljala preveliko tveganje: film bi se pri tem lahko sploščil in ena njegovih temeljnih značilnosti bi bila tako povsem uničena.

Kopiranje ali digitalno skeniranje bi neizogibno ustvarila ne le novo filmsko kopijo oziroma digitalni približek, temveč tudi povsem drugačno vizualno izkušnjo. Tridimenzionalnost objekta – in z njo povezana nezmožnost, da bi bilo med projekcijo mogoče doseči povsem stabilno ostrino – je namreč ves čas predstavljala pomemben vizualni element te animirane abstrakcije.

Nekaj poetičnega – in tesno povezanega z minljivo naravo analognega filma – je v dejstvu, da je Ugrizni me mogoče ohraniti le na dva načina. Lahko ponovimo Marcovo prvotno dejanje, znova ugriznemo v filmski trak in ga prežvečimo ter tako ohranimo bistveno umetniško idejo, obenem pa se odpovemo nemogoči zahtevi po identičnosti. Ali pa film ohranimo kot anekdoto.

Jurij Meden