Film je leta 2015 restavriral Ciné-Tamaris v laboratorijih Éclair ob podpori CNC

Za revijo F. comme Femmes sta mene in druge režiserke Sylvie Genevoix in Michel Honorin prosila, naj v sedmih minutah odgovorimo na vprašanje Qu’est-ce qu’être femme? – kaj pomeni biti ženska? Temo sem skrčila na Notre corps, notre sexe – naše telo, naš spol. V sedmih minutah je bilo treba pohiteti in se stvari lotiti brez ovinkarjenja. Posnela sem ciné-tract. Napisala sem besedilo za deset ali enajst med seboj zelo različnih žensk. Snemali smo v zelo svetlem enosobnem stanovanju in na prostem, na gradbišču v soseski, s skupino moških – mimoidočimi, zidarji, uslužbenci, krojačem in Guyem Cavagnacom. Ko je bil film predvajan, je Antenne 2 prejela protestna pisma. Kako so si drznili ob času večerje ali kmalu po njej prikazati golo žensko, stoječo, posneto od spredaj, nosečo, ki se na ves glas krohota? Bila je žena glavnega snemalca Jacquesa Reissa, v pozni nosečnosti in sijoča, gola in plešoča. »To ni prizor, primeren za otroke,« so pisali. Zato sem predlagala, da odgovorimo s tipskim pismom:

»Spoštovana gospa, spoštovani gospod,

v zvezi z vašim pismom z dne … vam odgovarjamo: prav nasprotno!

Lepo pozdravljeni.«

Televizijska postaja Antenne 2 je sedem režiserk prosila, naj v sedmih minutah odgovorijo na vprašanje: »Kaj je ženska?« Agnès Varda odgovori s ciné-tractom: ženske razpravljajo o spolnosti, želji, oglaševanju in otrocih – o tem, ali jih imeti ali ne. Podoba gole, noseče ženske, ki pleše in se na ves glas smeji, je takrat pri nekaterih gledalcih sprožila pisne proteste.

Agnès Varda, Varda par Agnès, 1994