Alexandra Gulea

Motivacija

"Kinoatelje podeljuje nagrado Darko Bratina 2026 Alexandri Gulea za njen izviren filmski opus, v katerem osebno iskanje korenin postane univerzalna pripoved o globljem pomenu skupnosti, identiteti in pripadnosti. Pri tem prepleta uprizoritveno umetnost in antropološko raziskovanje, refleksijo in gledališče absurda. 

Gulea posameznikovo izkušnjo preobraža v zgodbo skupnosti in razkriva kaos nacionalnih držav, ki manjšinam pogosto ne znajo dati dostojanstva, ki jim pripada. Na svoj nežen, a hkrati kljubovalen način se požvižga na domovino, patriarhat, nacionalne države, pa tudi na priročne, splošno sprejete resnice, ter se podaja v globino iskanja korenin, osebnih in ljudskih. 

Prihaja iz Romunije, države, ki se je v zadnjih dvajsetih letih uveljavila kot eno najbolj dinamičnih središč evropskega filma, in je na pomembnih festivalih osvojila številne nagrade. Velik del svojega raziskovanja je posvetila prav kulturi svoje države, pri tem pa prepleta teme, kot so kulturna hibridizacija, duševno zdravje in glasba.

Kot hči in montažerka enega vodilnih romunskih režiserjev, Stereja Gulee, je film ponotranjila kot naravni jezik, ki jo spremlja vse življenje.  Njen filmski jezik je jezik bratov Lumière, pa tudi Mélièsa. Lepota, ki se ji posveča s svojimi filmi, je redka – divja in prefinjena hkrati."

Biografija

Alexandra Gulea (1970, Bukarešta, Romunija) je leta 1997 z odliko diplomirala na Visoki šoli lepih umetnosti v Parizu. Po ustvarjalnih začetkih v svetu slikarstva in sodelovanju na razstavah se je posvetila sedmi umetnosti ter študirala dokumentarni film na Munich Film School. Od leta 1999 ustvarja dokumentarne in kratke filme, videoinštalacije ter celovečerne igrane filme. Pri številnih projektih je sodelovala tudi kot montažerka. 

Izjava nagrajenke

"Po ogledu več mojih filmov jih je neki gledalec opisal kot »družbene pesmi«. Ti filmi, pogosto zasnovani kot skupinski portreti, so majhni, pogosto eksperimentalni utrinki moje ustvarjalne poti. Navdihujejo jih odrinjene skupnosti, hkrati pa skušajo prevprašati predsodke, s katerimi jih družba opredeljuje.

Ljudje z duševnimi boleznimi, romski glasbeniki, otroci rudarjev, aromunska manjšina, iz katere izhajam, divji konji. Kje je meja med človekom, ki je zaprt zaradi tega, kar je, človekom z duševno boleznijo in »normalnim« človekom? Ali romski glasbeniki s svojo glasbo presegajo meje, obenem pa črpajo navdih iz ljudskega izročila držav, v katerih živijo? Pri otrocih rudarjev, ki so zaradi ekonomskih migracij staršev ostali v domovini, se sprašujem, kje poteka meja družine, če ta kljub razdalji še vedno obstaja. Kakšne meje so postavljene »svobodnim« konjem ob romunsko-ukrajinski meji – morda električne ograje, ki jim preprečujejo dostop do vode? In nenazadnje: kaj je meja pomenila mojim nomadskim pastirskim prednikom, nekdanjim prebivalcem Otomanskega cesarstva? Njihov jezik, aromunščina, ki še vedno živi, je sidro njihove kulture in jih varuje pred tem, da bi postali tujci v kulturah, katerih del so. Meja tako ustvarja paradoks: biti hkrati vključen in svoboden.

Prejem nagrade Darko Bratina na čezmejnem filmskem festivalu Poklon viziji mi daje zaupanje, da še naprej delim in razvijam svoja raziskovanja, ki izhajajo iz resničnosti anonimnih skupnosti v njihovem vsakodnevnem boju za preživetje. Hvala za to priznanje mojemu delu. Iskreno sem počaščena."

Izbrana filmografija

Maia – Portret cu mâini (r. Alexandra Gulea, 2024, 90’)
Marei copil miner (r. Alexandra Gulea, 2013, 80’)
Dumnezeu la saxofon, dracu la vioara (r. Alexandra Gulea, 2004, 43’)
Moromeții 3 (r. Stere Gulea, 2024, 112’)