MILKA BADJURA

 

POMLAD V BELI KRAJINI
Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1952, 14 min, črno-beli, 35-milimetrski trak

Bela krajina je bila eno ključnih žarišč narodno-osvobodilnega boja v času druge svetovne vojne, kjer je bila vzpostavljena tudi že medvojna ljudska oblast. A večina slovenskih ljudi te odročne regije ob Kolpi, razen iz redkih literarnih del, ni poznala. Milka in Metod Badjura sta bila prva, ki sta v tem čudovitem kratkem filmu podobe prekrasne narave, tamkajšnjih ljudi, njihovega vsakdana in enega od osrednjih slovenskih ljudskih običajev – jurjevanja ponesla med Slovence in Jugoslovane. Čeprav sta film zasnovala in režirala v tandemu, je Prešernovo nagrado zanj leta 1953 prejel samo Metod. Tri leta kasneje sta skupaj posnela tudi nadaljevanje Obnova v deželi svobode (1955), ki se osredotoča na povojno obnovo in modernizacijo Bele krajine.

KROPARSKI KOVAČI
Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1953, 14 min, črno-beli, 35-milimetrski trak

Izdelki kroparskih kovačev sodijo med najbolj znane umetniško-obrtniške mojstrovine iz Slovenije, z več stoletno tradicijo. Badjurova poleg številnih umetnin prikažeta tudi zgodovino kovaštva v Kropi, ki se je razvilo od težke tlake celotnih družin v starih kmečkih bajtah do organizirane in cenjene obrtniške dejavnosti v manufakturah in nato modernih delavnicah. Predstavita pa tudi pomembnost delavskega organiziranja, ki je privedlo do razcveta obrti, saj so kovači v Kropi in njihove družine že pol stoletja pred nastopom socializma vzpostavili svojo žebljarsko zadrugo.

BRDA
Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1960, 11 min, barven, 35-milimetrski trak

Prelep filmski spomenik Goriškim brdom in tamkajšnjim ljudem. V njem Badjurova predstavita zgodovinski pomen Brd kot prostora »tisočletnega upora slovenskega človeka« in »zadnje straže domovine«, njihove naravne lepote, ljudske običaje in umetnost, pa tudi kmečka opravila, povezana predvsem z znamenitimi briškimi češnjami in slovito vinsko trto, ki še danes pomeni ključen vir preživetja in prepoznavnosti regije.

KOLEDNIKI
Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1967, 13 min, barven, 35-milimetrski trak

Eden najbolj drznih filmov Milke in Metoda Badjure, ki koledovanje – novoletni obhod vaških hiš, preobrazi v odo človeški razigranosti in veseljačenju ter brez olepševanja pokaže tudi dionizično plat vaških običajev. V njem sta pred kamero kot enega izmed kolednikov postavila tudi legendo slovenske filmske glasbe Bojana Adamiča, ki s harmoniko in hudomušnostjo daje ritem vedno bolj razigrani druščini.

Štirje letni časi filmske pionirke

Milka Badjura (rojena Kunstler leta 1902; umrla leta 1992) je v tandemu z možem Metodom pustila neizbrisen pečat na slovenski kinematografiji – kot pionirka in kasneje mojstrica filmske montaže, veliko manj (pri)znan pa je njen prispevek k raziskovanju in prikazovanju slovenske zgodovine, kulture in geografije. Že pred drugo svetovno vojno sta Badjurova kot ljubiteljska filmarja začela raziskovati slovenske običaje in tradicijo, v tem obdobju so – tudi pri 28 stopinjah pod ničlo – nastali znameniti Bloški smučarji (1932), pa tudi drugi slovenski celovečerni film Triglavske strmine (1932), za katerega sta se s kamero že drugič povzpela na Triglav. V svojem podjetju Sava film sta postavila prve zametke resne filmske produkcije pri nas, pri čemer je Milka na začetku montirala kar v kuhinji – kakopak ob vseh drugih gospodinjskih delih. »Moja pot k slovenskemu filmu se je začela – oh, dolgo je že tega – in utrl mi jo je moj mož Metod. Pomagala sem mu pri vsem delu, žrtvovala neštete ure, ki so bile namenjene gospodinjstvu in se odrekla marsičemu, da sva lahko snemala filme. Sprva so bili kratki in nebogljeni, kot so bile skromne in nebogljene priprave, ki sva jih imela na razpolago. Živeti smo morali v kletnem stanovanju (v katerem delu je bil laboratorij, raje ne govorim) in v kuhinji nisem le gospodinjila, ampak tudi – montirala prve filme,« se je spominjala težkih začetkov za Revijo Film, ki jo je intervjuvala med montiranjem kultne Vesne (1953). Novinarju D. T. se je zdelo vredno omeniti, da je za montažno mizo pričakoval moškega, a našel Milko.

Anekdota je zelo povedna ne le za njeno filmsko pot, ampak tudi usodo številnih žensk, ki so ob znanih moških ustvarjalcih ostale spregledane, čeprav so nosile tri vogale hiše, pogosto pa tudi enakovredno prispevali k moževi karieri. Istega leta, ko je izšla velika uspešnica Vesna, ki brez njene montaže gotovo ne bi delovala tako zimzeleno, je to doživela Milka. Čeprav sta film Pomlad v Beli krajini (1952) zasnovala in režirala v tandemu, je Prešernovo nagrado zanj prejel samo Metod. In to že v času povojne socialistične Jugoslavije, ki je ženskam vendarle zagotovila formalno enakopravnost in jih vsaj delno iztrgala iz ujetosti v domača gospodinjstva, tako da jim je zagotovila delo in jih spodbujala pri poklicnem udejstvovanju. Ena izmed tistih, ki je po vojni doživela pravi razcvet, je bila prav Milka Badjura, ki je montirala več kot sto kratkih in celovečernih filmov in kot piše novinarka Dela Stanka Godnič s svojim »šestim čutom za sestavljanje«, »s trudim, zavzetostjo in zaverovanostjo« pomagala »mnogim režiserjem dopolniti njihovo filmsko sporočilo«. O tem, kakšna je bila njena zavzetost, priča njena izjava za tednik 7D: »Nikoli nisem delala v montaži manj kot deset ur na dan. Če je bilo treba, sem tam preživela tudi pet dni in noči, ne družine ne praznikov nisem poznala, samo da je bil film gotov.« Pri tem pa tudi dodala, da »režiserji niso nikoli resnično upoštevali montažerskega dela in še manj občutka, ki ga imaš – ali nimaš – prirojenega.« Ne le to, vse do smrti se je borila za ohranitev in primerno prezentacijo filmske dediščine, ki sta jo zapustila z Metodom, tudi tako, da je večkrat obiskovala Slovenski filmski arhiv, kot se spominja njegova današnja vodja Tatjana Rezec Stibilj, ki je ob naši najavi njene retrospektive zapisala: »Me veseli, da ste se odločili za projekcije s filmskih kopij. Če kdo, si Badjurova vsekakor to zasluži.«

Če ji je jugoslovanska kinematografija sčasoma le namenila primerno priznanje (leta 1955 s plaketo Jugoslovanske kinoteke za pionirsko delo pri filmu, leta 1968 z nagrado Prešernovega sklada kot pionirki in utemeljiteljici poklica filmske montaže, leta 1969 s plaketo Jugoslovanske kinoteke za ustvarjalce dokumentarnih filmov ter leta 1985 še z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki SFRJ), pa je v slovenskih filmsko-zgodovinskih zapisih še do pred kratkim nastopala predvsem kot privesek moža Metoda, omenjena zgolj s kakšno besedo ali niti to ne. To se je končno začelo spreminjati šele pred dobrim desetletjem, ko je Ljubljana poimenovala po njej ulico, ko jo Zdenko Vrdlovec v Zgodovini slovenskega filma iz leta 2010 navaja enakovredno v tandemu z Metodom in ko je Slovenski filmski center leta 2023 nagrado za življenjsko delo na področju filma, ki je najprej nosila zgolj ime Metoda Badjure, končno poimenovala po obeh. Danes je zaradi te zgodovinske amnezije in nepopolnih virov praktično nemogoče ločiti prispevek in vloge Milke in Metoda Badjure pri njunih skupnih filmskih projektih; v filmografiji so nekateri filmi (sploh tisti pred vojno) režijsko in scenaristično še vedno pripisani zgolj Metodu, medtem ko sta pri nekaterih po vojni navedena oba – nikoli pa Milka sama. V tej retrospektivi smo se zato odločili prikazati nekaj njunih najboljših kratkih filmov, pri katerih je Milka navedena tudi kot režiserka in scenaristka, onkraj bibliografskih podrobnosti pa jasno odsevajo tudi Milkin izjemen čut za filmski material, ritem filma in oko za detajle, ki v zgodbe o odročnih slovenskih pokrajinah, starodavnih slovenskih običajih, pomembnih tradicijah ter svojstvenih ljudeh vnašajo veliko mero življenja in pristnosti – kar jih dela brezčasne in nepozabne.

V filmografijo slovenskega etnološkega filma je uvrščenih 15 filmov Badjurovih, od tega osem iz zvočnega obdobja med leti 1947 in 1968, ki ga raziskujemo v tej retrospektivi. A Naško Križnar v članku Narativne sheme petih Badjurovih filmov piše, da »o omenjenih Badjurovih filmih lahko govorimo kot o etnoloških le s stališča sodobnejšega etnološkega pristopa«, za katerega je »značilno zanimanje za vse sestavine ’navadnega’ življenja v različnih obdobjih, ne glede na socialno in profesionalno pripadnost posnetih ljudi in dogodkov«. Križnar nadaljuje, da v filmih »ne najdemo mnogo avtentičnih posnetkov življenja«, ampak so posneti tako da režiser oz. snemalec režira »naturščike«, rekonstruira« oziroma se tako ali drugače »vmešava« v dogajanje med ali pred snemanjem. »Zato se moramo v primeru Badjurovih filmov vedno znova spraševati, ali gre za dokumentarne (etnografske) filme ali pa zgolj za igro s sestavinami ljudske kulture, včasih poenostavljenimi na raven folklorne prireditve.« Z vidika filmske teorije je to gotovo res in nam daje misliti, koliko sta filmska zakonca v zgodbe o ljudeh in običajih vnesla

svojih lastnih pogledov in filmskih ambicij. A je pri tem treba vzeti v zakup, da je Metod Badjura, kot pravi Milka, v sebi združeval ljubezen do foklornih običajev, občutek za postavitev kamere in lep izrez, da je torej v tej »igri« želel združiti dokumentarno in estetsko vrednost materiala, ki ju je Milka s svojo mojstrstko montažo sešila v prepričljivo in močno filmsko celoto – da je bil to, skratka, njun neke vrste avtorski pristop k etnološkemu gradivu, saj sta vendarle bila v prvi vrsti filmarja in ne etnologa.

Pomlad

Bela krajina je bila eno ključnih žarišč narodno-osvobodilnega boja v času druge svetovne vojne, kjer je bila vzpostavljena tudi že medvojna ljudska oblast in pa tudi kino. A večina slovenskih ljudi te odročne regije ob Kolpi, razen iz redkih literarnih del, dolgo ni poznala. Milka in Metod Badjura sta bila prva, ki sta že leta 1933 s kratkim filmom Jurjevanje v Črnomlju Belo krajino ponesla med Slovence in Jugoslovane, nato pa 20 let kasneje svoje delo še nadgradila z nagrajenim filmom Pomlad v Beli krajini (1952). V tem čudovitem kratkem filmu, ki je svojevrsten preplet etnološke študije Franceta Marolta, prekrasnih podob narave, tamkajšnjih ljudi, njihovega vsakdana in enega od osrednjih slovenskih ljudskih običajev – jurjevanja, je prav začutiti belokranjsko pomladno idilo in starodavno vez Belokranjcev z naravo. Krasne posnetke Metoda Badjure, ki ujamejo sonce in radost prebujajoče se pomladi, dopolnjuje tenkočutna in ritmično usklajena montaža Milke, ki brezšivno preklaplja med totali pokrajine, plani ljudi in detajli njihove ustvarjalnosti. Če k temu dodamo, da je Milka naslednje leto montirala Vesno (1953) in dejstvo, da sta se Badjurova tri leta kasneje s kamero vrnila v Belo krajino in v filmu Obnova v deželi svobode (1955) posnela njeno povojno obnovo in modernizacijo, lahko nedvomno to obdobje okličemo za njeno drugo, filmsko pomlad.

Poletje

Čeprav Kroparski kovači (1953) sodijo v isto obdobje, so tako vsebinsko kot formalno popolnoma drugačni. Začnejo se sproščeno, s poletno igro otrok v bistri gorenjski reki, pri čemer najdejo nenavadno ostalino iz preteklosti, ki njih in nas prek pripovedi očeta ponese v vročo zgodovino Krope. Ta je neločljivo prepletena s težkim kovaškim delom, ki je v petih stoletjih doživelo izjemen razvoj tako v obrtniškem kot tudi umetniškem in socialnem smislu. Temu primerno je tudi montaža hitra, mestoma celo surova, kot železo, ki ga kujejo močne roke, posnetki pa velikokrat temni kot obrazi kovačev in kovačic. Slednje so tako kot Milka, ki je v kuhinji montirala na svojih filmskih začetkih, kar ob kovanju kuhale in skrbele za otroke. Film poleg preciznih posnetkov dela in življenja kovaških družin, postreže s številnimi detajli kroparskih izdelkov, ki sodijo med najbolj znane umetniško-obrtniške mojstrovine iz Slovenija. Poleg tega Badjurova prikažeta tudi zgodovinski lok kovaštva, ki se je razvilo od težke tlake celotnih družin v starih kmečkih bajtah do organizirane in cenjene obrtniške dejavnosti v manufakturah in nato moderni industrijski delavnici. Predstavita pa tudi pomembnost delavskega organiziranja, ki je privedlo do razcveta obrti, saj so kovači v Kropi in njihove družine že pol stoletja pred nastopom socializma vzpostavili svojo žebljarsko zadrugo.

Jesen

Leta 1960 sta Badjurova obiskala tudi Goriška Brda in jim naklonila prelep filmski spomenik s preprostim naslovom Brda. V njem predstavita zgodovinski pomen gričevja kot »zadnje straže domovine«, njegove naravne lepote, ljudske običaje in umetnost, predvsem pa kmečka opravila, povezana v prvi vrsti z znamenitimi briškimi češnjami in slovito vinsko trto, ki so še danes ključen vir preživetja in prepoznavnosti regije. Skrajno neobičajno za etnografsko študijo se začne kot pustolovski film: z napeto filmsko glasbo, v vozečem avtobusu, ki preči most čez Sočo in se nato povzpne po vratolomnih ovinkih nadnjo, dokler ne prispe do prvega idiličnega pogleda na cvetoče češnje. Nato pa nas z verzom Alojza Gradnika »Vigred je, pridi z menoj na domači naš grič« povabi na potep po pokrajini in njeni zgodovini, čez mejo med ljudi in tamkajšnje dobrote. A prelepa pomlad se hitro prevesi v naporno poletno obrezovanje trt in obdelovanje vinogradov, film pa vrhunec doseže seveda jeseni, ko trte in drevesa bogato obrodijo in se začne veselo obiranje ter pokušanje okusnih sadov trdega dela. To, da sta besedilo za film o tako poetičnih krajih zaupala enemu najboljši pesnikov Tonetu Pavčku, priča o njunem občutku za filmsko snov, ki sta jo posnela in zmontirala v čudovito celoto.

Zima

Idilične zasnežene Alpe in v sneg ter led odeta gorenjska vas odprejo enega najbolj drznih filmov Milke in Metoda Badjure Koledniki (1967). Po takšnem mirnem, šablonskem uvodu gledalec ne pričakuje nadaljevanja, ki zgodbo o koledovanju – novoletnem obhodu vaških hiš, preobrazi v odo človeški razigranosti in veseljačenju ter brez olepševanja pokaže tudi dionizično plat vaških običajev. Živost posnetkov in ritem montaže se vedno bolj stopnjujeta z veseljačenjem in opitostjo kolednikov, film pa se zaključi z vratolomnim spustom po saneh, na katere je, za pravo mero avtentičnosti, postavljena tudi kamera, ki snema iz prvoosebne perspektive. Badjurova sta pred kamero kot enega izmed kolednikov postavila tudi legendo slovenske filmske glasbe Bojana Adamiča, ki s harmoniko in hudomušnostjo daje ritem vedno bolj razigrani druščini, v stranski vlogi pa nastopa tudi kroparski kovaški mojster Joža Bertoncelj, ki je skoval zgodbo za film. 

Žiga Brdnik