LUIGI DI GIANNI

 

LUCANSKA MAGIJA
1958, 19’

Navdihnjen z delom priznanega antropologa in zgodovinarja religij Ernesta de Martina se Luigi Di Gianni odpravi po sledeh preživelih oblik magičnih praks v Lukaniji. Njegov dokumentarni prvenec Lucanska magija je raziskovalni film o magično-religiozni stvarnosti, tradicijah in obredih kmečkega prebivalstva v italijanski deželi Bazilikata. Film je bil posnet v črno-beli tehniki brez zvoka in temelji predvsem na izrazni moči podob. Glas iz ozadja, obredne žalostinke, ki jih pojejo prefiche (op. p. ženske, ki so opravljale obredni jok in žalovanje), in glasba na čeljustni harfi so bili dodani šele v montaži. 
Kratki film je na 19. beneškem filmskem festivalu prejel glavno nagrado v kategoriji dokumentarnih filmov.

 

NEVARNOST V VALSINNIJU
1959, 13’

»Valsinni, dežela, ki jo že od nekdaj zaznamuje nenehno opustošenje, obrodi le malo sadov in človekovo delo je negotovo, pogosto brez pravega smisla ter nenehno ogroženo. Še posebej takrat, ko podivjajo naravne sile in se gore razklenejo ter se pobočja rušijo na vseh straneh. To je zgodba kmečke družine, ki pri težkem in nehvaležnem delu izgubi svojega gospodarja.«
Freska, ki poudarja človekovo ponižnost pred močjo narave.

 

ŽENSKE IZ BAGNARE
1959, 10’

Ženske iz Bagnare Calabre, kraja v deželi Kalabriji na jugu Italije, so bile neustrašne delavke, znane po svojih mogočnih, kot izklesanih postavah, ponosu in telesni moči. Medtem ko so se moški pretežno ukvarjali z ribolovom in pomorsko trgovino, so ženske imele ključno vlogo v lokalnem gospodarstvu. Pri gradnji podpornih zidov in obrambi ozemlja so opravljale izjemno naporna dela: na glavah so prenašale težke skale in kamenje od morja v notranjost. 
Film je oda kalabrijskim ženskam.

MILOST IN ŠTEVILA
1961, 15’

Intenziven film o kultu duš v vicah, globoko zasidranem v neapeljski tradiciji, Di Giannija popelje v podzemne prostore hipogeja cerkve svetega Avguština. Starodavna verovanja in srhljivo ozračje se prepletajo z magijo in vraževerjem. Sveto in profano, katoliško in pogansko tu mirno sobivajo znotraj iste kulturne tradicije.
Di Gianni v tem filmu prvič ob jezik podob postavi tudi kratka pričevanja. Film je bil leta 1963 nagrajen na Festivalu avtorskega filma v Bergamu.

 

ČAS OBIRANJA
1967, 13’

Družbena kritika in pretresljiv prikaz izkoriščanja žensk, ki obirajo oljke v pokrajini Reggio Calabria na jugu Italije. Izseljevanje moških v severno Italijo in tujino je povzročilo praznjenje vasi, zato so morale ženske prevzeti celotno breme preživljanja in skrbi za družino.
Njihove življenjske razmere so težke: brez sindikalne zaščite in zdravstvene oskrbe so prepuščene izčrpavajočemu delu. Telo zato hitro omaga, zboli in se prezgodaj stara.
Izjemen film, prežet z empatijo do človeškega garanja, ki ga postavlja v oster kontrast z neizprosno svetostjo zemlje.

Zelo zahtevne teme, a nadvse spretna roka
Po sledeh filma Luigija Di Giannija

Kinematografska in antropološka pot Luigija Di Giannija (Neapelj, 1926 – Rim, 2019) predstavlja eno najbolj izvirnih in doslednih razvojnih poti italijanskega dokumentarnega filma. Čeprav je režiser na začetku svoje kariere sanjal o igranem filmu, o zgodbah iz črne kronike in priredbah tesnobnih Kafkovih del, ga je usoda pripeljala do radikalne redefinicije odnosa med filmsko kamero in etnografskim raziskovanjem ljudskih tradicij. Di Gianni je v svojih filmih vračal glas in dostojanstvo vsem tistim odrinjenim življenjem, ki jih je uradna zgodovina rada pozabljala.

Začetek njegove poetike sega v leto 1954, ko je nastal L’arresto, njegov diplomski film na Centro Sperimentale di Cinematografia, ki je temeljil na prvem poglavju Procesa Franza Kafke in ga je predstavil na Beneškem filmskem festivalu. Ta prvenec je bil majhna mojstrovina: sugestiven in mračen film, v katerem je bilo že mogoče slutiti glavne značilnosti izraznega jezika, ki ga bo Di Gianni razvijal skozi svojo dolgo kariero. V črno-belih podobah, polnih kontrastov, mu je uspelo izraziti absurdnost birokratskega aparata oblasti in klavstrofobično tesnobo glavnega junaka. Prav ob tej projekciji je Luchino Visconti podal pohvalno mnenje, ki se je mlademu avtorju za vedno vtisnilo v spomin: »Zelo zahtevna tema, a nadvse spretna roka.«

Njegov izrazito zaznamovani slog je imel korenine v filmih, ki so ga prevzeli že v mladosti: Vampyr Carla Theodorja Dreyerja, Fantomu iz opere z Lonom Chaneyjem ter ekspresionistični filmi Fritza Langa in Roberta Wieneja. Tem vizualnim vplivom so se pridružili eksistencialistična filozofija Luigija Pareysona in Martina Heideggerja, dela Fjodorja Dostojevskega ter njegova osuplost nad nemirom Franza Kafke. Prav ta bogata intelektualna izkustva so režiserju omogočila raziskovanje globokih tem, kot sta občutek niča in človekova tesnoba pred lastno usodo – elementa, ki sta sčasoma postala rdeča nit vsega njegovega poznejšega opusa.

Mrak in tesnoba sta mi všeč, povsem sta mi pisana na kožo […] To je verjetno eden od razlogov, da sem tako vzljubil Kafko. Do Kafke sem pravzaprav prišel prek Dostojevskega, poleg tega pa so tu še moje znanje, moja poznanstva, moja druženja, filozofija eksistence. To niso ravno veseli miselni modeli. Pojem niča, pojem tesnobe, človek kot stražar niča, človek, vržen v svet, in tako naprej.
(Sentinelle del nulla. Il cinema esistenzialista di Luigi Di Gianni (2017))

Pravi preobrat se je zgodil po srečanju z antropologom in raziskovalcem religij Ernestom de Martinom. Očaran nad njegovimi raziskavami kmečkih skupnosti in magičnih obredov, je režiser sklenil opustiti čisto fikcijo in se posvetiti etnografskemu dokumentarnemu filmu. Južna Italija je tako postala njegov izbrani prostor ustvarjanja: starodavni svet, v katerem magija in pogrebni obredi niso preproste folklorne zanimivosti, temveč pravi kulturni ščiti, s katerimi se prebivalstvo brani pred revščino in vsakdanjim trpljenjem.

Leta 1958 je posnel svoj prvi dokumentarni film, Magia Lucana, s katerim se je začelo dolgo in neposredno popotovanje po »Mezzogiornu«. V teh delih zamisel filmske fikcije ni izginila, temveč se je preoblikovala v »fikcijo stvarnosti«. Za Di Giannija dokumentarni film namreč ni bil hladno in objektivno beleženje sveta, temveč »plemenita pretveza za filmsko ustvarjanje«. Zanimalo ga je poustvarjanje stvarnosti, ki je vzpostavljala neposreden dialog z njegovo osebno tankočutnostjo.

Njegova vez z Lukanijo je bila tudi intimna in biografska: Di Gianni je bil star komaj devet let, ko je prvič prisostvoval tradicionalnemu pogrebu z jokom naricalk, in dogodek ga je globoko pretresel in hkrati očaral.

»Zame je dokumentarni film plemenita pretveza za filmsko ustvarjanje. Neposreden odnos do stvarnosti me pravzaprav ne zanima preveč; zanima me zgrajen odnos do stvarnosti, ki jo izberem in ki mi je pisana na kožo. Lukanijski kmetje so mi bili ljubi: prevzeli so me njihovi strašni obrazi, ki so bili zaznamovanimi s trpljenjem, a hkrati tudi plemenitimi; obrazi, kakršnih danes ni več. Zato je izbira teme tudi izbira nečesa, kar mi je sorodno – če odmislimo nekatere posebne okoliščine, kot denimo dejstvo, da izviram iz Lukanije in sem se kot otrok vračal v tiste kraje, kjer so me nekatere stvari močno prevzele in ganile; predvsem pogreb, če ostanem pri tej temi, s pogrebnim jokom, ki sem mu bil priča. Takrat nisem vedel, kaj to je, vendar me je res globoko pretreslo.«
(https://www.ondacinema.it/speciali/scheda/finzioni_intervista_kafkiana_luigi_gianni.html)

Di Giannijev film ni bil omejen na beleženje stvarnosti, temveč jo je razbiral in dešifriral. Terensko raziskovanje je preoblikoval v celostno umetniško delo, ki je dokazovalo, kako se lahko etnografski dokumentarni film povzdigne v izjemno filozofsko refleksijo o človekovem položaju in usodi. Na formalni ravni so ga zanimale atmosfera in izrazne možnosti črno-bele tehnike, pa tudi arhaični vidiki skrivnostne stvarnosti. Skrbno je izpostavljal podrobnosti in poustvarjal temačna, magična in negativno zaznamovana ozračja, ki so mu bila blizu. Da bi upodobil intenzivnost vsakdanjega življenja, je preživljal dolga obdobja na terenu z majhno ekipo ter se vključeval v lokalne skupnosti, da je lahko ujel spontano in naravno vedenje. Tudi slogovne odločitve so odražale to skrbnost: zgovornost podob se je vedno razvila pred zvokom in ga je v veliki meri celo določala; zvok je izbiral in vključeval šele v zaključni fazi montaže.

Kafka me je spremljal tudi v dokumentarnih filmih. Vedno znova sem ga priklical v atmosferah in v situacijah, tudi grotesknih. Tudi moje zanimanje za upodabljanje obstrancev in nemočnih je nedvomno izrazito kafkovska, kot tudi moja želja, da bi skozi film izrazil svojo navezanost nanje. (Luigi Di Gianni, affabulatore, Il Manifesto, 1. 6. 2019)

Slogovna odločitev, da daje prednost bližnjim posnetkom, obrazom in telesom protagonistov vrača dreyersko in sakralno atmosfero ter surovo podobo skrajne revščine spreminja v epsko fresko o človekovem položaju.

Tihi spopad med ponižnim človekom in pogosto sovražno naravo je stalnica, ki se pojavlja v številnih filmih, kot so Nascita e morte nel meridione – San Cataldo, Frana in Lucania, Pericolo a Valsinni in Un paese che frana. Posebno mesto Di Gianni namenja moči žensk, ki so ostale same in so prisiljene skrbeti za mučno vsakdanjost (Donne di Bagnara, Tempo di raccolta, L’annunziata). Kamera se pogosto ustavi pri otrocih, ki si v tem surovem in neolepšanem podeželskem svetu delijo iste negotove prostore kot odrasli in živali.

Di Giannijeva filmska pot je nenehno raziskovanje v gibanju. Spušča se v podzemlje Neaplja, da bi posnel kult duš v vicah (Grazia e numeri, Morte e grazia). Poda se na Sardinijo, da bi dokumentiral starodavno tradicijo pastirskega sveta (La punidura). Vzpne se po emilijskih Apeninih, da bi pričal o življenju v kraju, ki mu grozijo plazovi (Un paese che frana), in se odpravi vse do območja Vajonta (La tragedia del Vajont, Vajont (Natale 1963)), da bi izrazil solidarnost s skupnostjo, ki jo je prizadela strahotna hidrogeološka katastrofa.

Številni pomembni dokumentaristi tistega časa so se zgledovali po De Martinovih raziskavah, toda Luigi Di Gianni je bil edini, ki jim je vse življenje ostal izjemno dosleden in zvest. Dokazal je, da etnografski dokumentarni film ni drugorazredna zvrst, temveč plemenita umetniška oblika, ki nas lahko spodbudi k razmisleku o človekovem položaju in o našem odnosu do časa. Njegova »spretna roka« ni zgolj snemala svet, ki je izginjal, temveč ga je rešila pozabe in nam podarila vizualno pričevanje, ki bo ostalo nesmrtno.

Mila Lazić