LUIGI DI GIANNI
1. OKTOBER | 16.00
Hiša filma Gorica / Kinemax
Režija Luigi Di Gianni
Kinematografska in antropološka pot Luigija Di Giannija (Neapelj, 1926 – Rim, 2019) predstavlja eno najbolj izvirnih in doslednih razvojnih poti italijanskega dokumentarnega filma. Čeprav je režiser na začetku svoje kariere sanjal o igranem filmu, o zgodbah iz črne kronike in priredbah tesnobnih Kafkovih del, ga je usoda pripeljala do radikalne redefinicije odnosa med filmsko kamero in etnografskim raziskovanjem ljudskih tradicij. Di Gianni je v svojih filmih vračal glas in dostojanstvo vsem tistim odrinjenim življenjem, ki jih je uradna zgodovina rada pozabljala. (Mila Lazić, kuratorka)
LUCANSKA MAGIJA
1958, 19’
Navdihnjen z delom priznanega antropologa in zgodovinarja religij Ernesta de Martina se Luigi Di Gianni odpravi po sledeh preživelih oblik magičnih praks v Lukaniji. Njegov dokumentarni prvenec Lucanska magija je raziskovalni film o magično-religiozni stvarnosti, tradicijah in obredih kmečkega prebivalstva v italijanski deželi Bazilikata. Film je bil posnet v črno-beli tehniki brez zvoka in temelji predvsem na izrazni moči podob. Glas iz ozadja, obredne žalostinke, ki jih pojejo prefiche (op. p. ženske, ki so opravljale obredni jok in žalovanje), in glasba na čeljustni harfi so bili dodani šele v montaži.
Kratki film je na 19. beneškem filmskem festivalu prejel glavno nagrado v kategoriji dokumentarnih filmov.
NEVARNOST V VALSINNIJU
1959, 13’
»Valsinni, dežela, ki jo že od nekdaj zaznamuje nenehno opustošenje, obrodi le malo sadov in človekovo delo je negotovo, pogosto brez pravega smisla ter nenehno ogroženo. Še posebej takrat, ko podivjajo naravne sile in se gore razklenejo ter se pobočja rušijo na vseh straneh. To je zgodba kmečke družine, ki pri težkem in nehvaležnem delu izgubi svojega gospodarja.«
Freska, ki poudarja človekovo ponižnost pred močjo narave.
ŽENSKE IZ BAGNARE
1959, 10’
Ženske iz Bagnare Calabre, kraja v deželi Kalabriji na jugu Italije, so bile neustrašne delavke, znane po svojih mogočnih, kot izklesanih postavah, ponosu in telesni moči. Medtem ko so se moški pretežno ukvarjali z ribolovom in pomorsko trgovino, so ženske imele ključno vlogo v lokalnem gospodarstvu. Pri gradnji podpornih zidov in obrambi ozemlja so opravljale izjemno naporna dela: na glavah so prenašale težke skale in kamenje od morja v notranjost.
Film je oda kalabrijskim ženskam.
MILOST IN ŠTEVILA
1961, 15’
Intenziven film o kultu duš v vicah, globoko zasidranem v neapeljski tradiciji, Di Giannija popelje v podzemne prostore hipogeja cerkve svetega Avguština. Starodavna verovanja in srhljivo ozračje se prepletajo z magijo in vraževerjem. Sveto in profano, katoliško in pogansko tu mirno sobivajo znotraj iste kulturne tradicije.
Di Gianni v tem filmu prvič ob jezik podob postavi tudi kratka pričevanja. Film je bil leta 1963 nagrajen na Festivalu avtorskega filma v Bergamu.
ČAS OBIRANJA
1967, 13’
Družbena kritika in pretresljiv prikaz izkoriščanja žensk, ki obirajo oljke v pokrajini Reggio Calabria na jugu Italije. Izseljevanje moških v severno Italijo in tujino je povzročilo praznjenje vasi, zato so morale ženske prevzeti celotno breme preživljanja in skrbi za družino.
Njihove življenjske razmere so težke: brez sindikalne zaščite in zdravstvene oskrbe so prepuščene izčrpavajočemu delu. Telo zato hitro omaga, zboli in se prezgodaj stara.
Izjemen film, prežet z empatijo do človeškega garanja, ki ga postavlja v oster kontrast z neizprosno svetostjo zemlje.