Festivalski zaključek: vse, česar ne moremo pustiti za seboj

Festivalski zaključek prinaša zelo različne filme, ki pa jih pos voje povezuje vprašanje, kako se preteklost vpisuje v sedanjost. V prvem zgodovina zveni v novi interpretaciji klasične suite. Tudi v drugem je zgodovina slišna – skozi glasbo mlade generacije irskih umetnikov, ki na novo prevzema in preoblikuje tradicionalni folk. V tretjem se zgodovina skriva v družinski zgodbi, ki jo mora režiserka šele odkriti. Festival bomo tako sklenili z glasbo, uporom, spominom.

Filmsko popoldne bomo začeli s filmom Azi eram frumoasa, juna (Today I was Young and Pretty) romunske režiserke in letošnje prejemnice nagrade Darko Bratina Alexandre Gulee. Film nas popelje v zakulisje nastajanja klasične suite, navdihnjene z romunsko ljudsko glasbo – od prvih vaj in študiranja partiture do trenutka, ko skladba prvič zazveni pred občinstvom v Franciji. Gulea tudi tukaj ostaja blizu ljudem in procesu: bolj kot končni izvedbi sledi drobnim premikom, odnosom in delu, iz katerega umetniško delo šele nastaja.

Portret Irske, ki želi na novo premisliti tradicijo

Popoldne bomo v EPIC-u nadaljevali s filmom Útóipe Cheilteac (Keltska utopija), glasbenim in političnim dokumentarcem o novi generaciji irskih glasbenikov, ki tradicionalni folk jemljejo v svoje roke in ga preoblikujejo po svoje. Njihova glasba je hkrati igriva, uporniška in melanholična, skozi njo pa se odpirajo tudi vprašanja o stoletju irske družbene in politične zgodovine ter posledicah kolonialne preteklosti. Iz njihovih glasov in glasbe nastaja portret Irske, ki želi na novo premisliti tradicijo in si jo prisvojiti. Keltska utopija je zato obenem glasbeni in politični dokumentarec; film o generaciji, ki skozi kulturo išče svoj jezik za sedanjost.

 Osebno iskanje, ki jo vodi od Trsta do Bangkoka

Festival bomo v večernih urah sklenili s filmom White Lies (Bele laži) italijanske režiserke Albe Zari, ki je imel slovensko premiero na festivalu Kino Otok-Isola Cinema.  Ko Alba pri petindvajsetih letih izve, da moški, za katerega je vse življenje verjela, da je njen oče, to v resnici ni, se začne osebno iskanje, ki jo vodi od Trsta do Bangkoka in v zamolčano zgodovino njene družine. Njeno iskanje odpira tudi širša vprašanja o identiteti, pripadanju, molku in tem, kaj pomeni odraščati z zgodovino, ki je nisi izbral. Za Poklon viziji je pomembno tudi, da se ta zgodba vrača v naš prostor: na mejo med Italijo in Slovenijo, kjer se osebna zgodovina prepleta z večplastno zgodovino kraja. Film tako zaključuje festival z zgodbo, ki je geografsko blizu, vendar odpira zelo oddaljene in globoke plasti spomina.

Od Guleinega opazovanja nastajanja glasbe, prek irske glasbe, ki se upira podedovanim pripovedim, do družinske skrivnosti, ki je ni več mogoče ohraniti skrite – zaključni dan Poklona viziji prinaša zgodbe o tem, kako se preteklost lahko vrne v sedanjost in jo spremeni.

Projekcije: 4. oktober, 2026 | EPICenter
15.00 | Azi eram frumoasa, juna (Today I was Young and Pretty)
16.00 | Útóipe Cheilteac (Keltska utopija)
19.00 | Bele laži (White Lies)