Bele laži (White Lies) pripoveduje zgodbo Albe, umetnice, ki skozi svoje delo raziskuje preteklost, ki se je sama ne spominja. Rodila se je v kontroverzni verski skupnosti Children of God, njeno otroštvo pa je ostalo brez spominov. V želji po resnici se sooči z materjo in babico ter poskuša razumeti, zakaj sta se pridružili kultu in kako so njune odločitve zaznamovale življenja treh generacij žensk.

Film je pretresljiv in intimen portret iskanja identitete, odpiranja in celjenja družinskih ran. Odpira univerzalna vprašanja o spominu, travmi, manipulaciji in moči odpuščanja.

O filmu:

Bele laži presega okvir klasičnega osebnega dokumentarca. Alba Zari skozi družinski arhiv, fotografijo, sodobne vizualne pristope in neposredno opazovanje družinskih odnosov raziskuje mejo med spominom in resnico.

Film pripoveduje zgodbo treh žensk – babice, matere in hčere –, katerih življenja so usodno zaznamovale odločitve iz preteklosti. Namesto senzacionalizma ponuja iskren in subtilen pogled na posledice manipulacije, molka in medgeneracijske travme.

Čeprav izhaja iz zelo osebne zgodbe, govori o temah, ki so univerzalne: kako nas oblikujejo družinske zgodbe, koliko resnice smo pripravljeni sprejeti in ali je mogoče prekiniti krog travme.

Izjava režiserke:

Film Bele laži je nastal iz potrebe, da bi razumela lastno družinsko zgodbo. Film raziskuje izbire, molk in zamolčane resnice, ki so zaznamovale tri generacije žensk – mojo babico, mamo in mene.

S filmom sem želela ustvariti prostor, v katerem bi bilo mogoče spregovoriti o travmi, manipulaciji in zlorabi brez obsojanja. Verjamem, da lahko pripovedovanje zgodb pomaga prekiniti medgeneracijski prenos bolečine ter omogoči drugačen pogled na preteklost.

Hkrati me je zanimal odnos med podobami in spominom. Družinski album ni vedno dokaz resnice – pogosto skriva, preoblikuje ali celo ustvarja novo resničnost. Film zato prepleta arhivske posnetke, fotografijo in sodobne vizualne tehnike ter raziskuje, kako nastajajo naši spomini in kako gradimo lastno identiteto.