DOLINA MOJEGA VDIHA
DOLINA MOJEGA VDIHA
29. SEPTEMBER | 19.30
Kulturni dom Nova Gorica
z italijanskimi podnapisi
Ob prisotnosti režiserke
Film skozi Soško dolino, njene kraje in zgodbe ljudi, ki v njej živijo, raziskuje odnos med človekom, okoljem in posledicami industrializacije. Ob tem odpira preprosto, a vse pomembnejše vprašanje: kaj puščamo za seboj in kako lahko poskrbimo, da bo dolina ostala prostor za življenje tudi jutri?
Manca Juvan, priznana reportažna fotografinja, v filmu svojo dolgoletno izkušnjo opazovanja ljudi in prostora prevaja v dokumentarni filmski jezik. Njena kamera ne išče enoznačnih odgovorov, temveč posluša, opazuje in iz posameznih zgodb sestavlja portret kraja, v katerem so industrija, narava, delo in spomin skozi desetletja postali del skupne identitete.
Izjava režiserke:
V srednjo Soško dolino sem prišla zaradi občutka nujnosti… zaradi jeze in radovednosti. Ostala sem, da bi prisluhnila. To, kar sem slišala, ni bila le zgodba o materialnem napredku in bolezni, o življenju in izgubi, osebnih soočenjih, aktivizmu in izmikanju odgovornosti, temveč nekaj mnogo širšega – odmev, ki danes sega daleč onkraj te doline, v svet, ki postaja vse bolj razdeljen. Film vztraja ob tej kompleksnosti in se sprašuje, kje se skriva upanje – ne le za nas, temveč tudi za generacije, ki prihajajo.
Dolina mojega vdiha je nastala v produkciji Zavoda ZANK, v koprodukciji z RTV Slovenija in ZRC SAZU. Predpremierno je bila prikazana maja letos v Desklah, na Poklonu viziji pa bo prvič predstavljena v okviru festivalskega programa.
Razmišljanje o filmu:
Kaj pomeni, da je neka tovarna del identitete nekega kraja? Da stoji tam že več kot sto let, da je z njo povezanih nešteto življenj, da so v njej delali starši in stari starši tamkajšnjih prebivalcev, da je iz njenega obstoja zrasla skupnost, obenem pa tudi bolezen? V Anhovem je meja med naravo in industrijo že zdavnaj zabrisana. Tovarna ne stoji le ob Soči, ampak je na nek način postala del celotne doline: v prahu na strehah, v zemlji, sadju, zraku, v pljučih ljudi, v imenih na nagrobnikih. Tudi zato je težko govoriti o preprostem nasprotju med tovarno in naravo, med tistimi, ki so »za«, in tistimi, ki so »proti«. Kajti kaj pravzaprav varujemo, ko govorimo o dediščini? Stavbo, delovna mesta, spomin na generacije, ki so v njej našle kruh – ali tudi način življenja, ki je imel svojo ceno? In kdo ima pravico določiti, kdaj je ta cena previsoka?
Azbest nas na to opomni z nenavadno krutostjo: nekaj, kar je bilo nekoč del vsakdana in razvoja, se desetletja kasneje vrača kot bolezen. Preteklost tako ni zares preteklost. Še vedno živi v telesih, v družinskih zgodbah in v spominu skupnosti. Zdaj se zgodba nadaljuje z drugačnim odpadkom, drugačnim procesom, drugačnimi obljubami o nadzoru. Morda se zato vprašanje ne glasi več samo, ali naj tovarna obstaja, ampak kdo naj odloča o tem, kakšno tveganje je za skupnost še sprejemljivo. In tudi: kam gre onesnaženje, ko ga odstranimo iz svojega okolja? Čez mejo, v drugo dolino, k drugim ljudem? Če je odgovor na okoljski problem samo premik proizvodnje, potem problem ni izginil, samo spremenil je naslov.
Prav tu postane pomembna skupnost in njen glas. Spremembe se pogosto začnejo šele tam, kjer jih nekdo zahteva – kjer ljudje zavrnejo idejo, da je določena cena pač neizogibna, in kjer se vprašanje posameznika spremeni v vprašanje vseh. A tudi aktivizem nima preprostih odgovorov: kaj pomeni zahtevati spremembo, če veš, da lahko zaprtje ene tovarne pomeni izgubo nečesa drugega, kar je za skupnost prav tako pomembno?
Dolina mojega vdiha zato ni toliko zgodba o tem, ali tovarno zapreti ali ohraniti, ampak o veliko bolj neprijetnem vprašanju: kako živeti skupaj z nečim, česar ne moremo preprosto izbrisati. Morda je največja dediščina Anhovega prav ta, da nas prisili razmišljati dlje od lastne doline – o zraku, ki nima meja, o naravi, ki ni samo kulisa našega življenja, in o tem, kaj bomo pustili tistim, ki bodo dihali za nami.
Kaja Rakušček