Ob prisotnosti režiserke

Film skozi Soško dolino, njene kraje in zgodbe ljudi, ki v njej živijo, raziskuje odnos med človekom, okoljem in posledicami industrializacije. Ob tem odpira preprosto, a vse pomembnejše vprašanje: kaj puščamo za seboj in kako lahko poskrbimo, da bo dolina ostala prostor za življenje tudi jutri? 

Manca Juvan, priznana reportažna fotografinja, v filmu svojo dolgoletno izkušnjo opazovanja ljudi in prostora prevaja v dokumentarni filmski jezik. Njena kamera ne išče enoznačnih odgovorov, temveč posluša, opazuje in iz posameznih zgodb sestavlja portret kraja, v katerem so industrija, narava, delo in spomin skozi desetletja postali del skupne identitete.

Izjava režiserke:

V srednjo Soško dolino sem prišla zaradi občutka nujnosti… zaradi jeze in radovednosti. Ostala sem, da bi prisluhnila. To, kar sem slišala, ni bila le zgodba o materialnem napredku in bolezni, o življenju in izgubi, osebnih soočenjih, aktivizmu in izmikanju odgovornosti, temveč nekaj mnogo širšega – odmev, ki danes sega daleč onkraj te doline, v svet, ki postaja vse bolj razdeljen. Film vztraja ob tej kompleksnosti in se sprašuje, kje se skriva upanje – ne le za nas, temveč tudi za generacije, ki prihajajo.

Dolina mojega vdiha je nastala v produkciji Zavoda ZANK, v koprodukciji z RTV Slovenija in ZRC SAZU. Predpremierno je bila prikazana maja letos v Desklah, na Poklonu viziji pa bo prvič predstavljena v okviru festivalskega programa.