CinemaEye: Luigi Di Gianni potuje v Slovensko kinoteko

Četrtek, 5. november, ob 20.00 | Slovenska kinoteka

Čezmejni filmski festival Poklon viziji tradicionalno potuje tudi v Slovensko kinoteko, kjer se 5. novembra predstavlja s programom CinemaEye in dialogom med slovensko in italijansko filmsko dediščino. Sodelovanju se pridružuje Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji, v Ljubljano pa prinašamo kratke filme italijanskega režiserja Luigija Di Giannija, ki bodo zaživeli na skupnem platnu s filmi Milke Badjura, stare znanke kinotečnega občinstva in ene pionirk slovenskega filma. Posebno noto srečanju dajejo tudi koluti 35-milimetrskega filmskega traku Di Giannijevih del, ki na projekcijo prihajajo iz bolonjske kinoteke. Tako se skozi filmske podobe, arhive in skupno skrb za filmsko dediščino znova prepletajo slovenske in italijanske filmske poti: v dialogu, ki presega čas in meje.

Skozi izbor kratkih filmov obeh avtorjev bomo razmišljali o odnosu med filmom, zgodovino in spominom: kaj ostane v podobi, ko čas izgine, in kako lahko arhiv postane prostor novega pogleda?

Program bosta uvedla kuratorja Mila Lazić in Žiga Brdnik.

Luigi Di Gianni: Lucanska magija (1958), Milost in števila (1962), Čas obiranja (1967), Kult kamnov (1967)

Milka Badjura: Pomlad v Beli Krajini (1952), Kroparski kovači (1953), Brda (1960), Koledniki (1967)

Filmi bodo predvajani z slovenskimi podnapisi. 

Program nastaja v sodelovanju s Slovensko kinoteko, Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji, Bolonjsko kinoteko, Slovenskim Filmskim Arhivom pri Arhivu RS, Slovenskim filmskim centrom.

 

 

Režija Luigi Di Gianni

Kinematografska in antropološka pot Luigija Di Giannija (Neapelj, 1926 – Rim, 2019) predstavlja eno najbolj izvirnih in doslednih razvojnih poti italijanskega dokumentarnega filma. Čeprav je režiser na začetku svoje kariere sanjal o igranem filmu, o zgodbah iz črne kronike in priredbah tesnobnih Kafkovih del, ga je usoda pripeljala do radikalne redefinicije odnosa med filmsko kamero in etnografskim raziskovanjem ljudskih tradicij. Di Gianni je v svojih filmih vračal glas in dostojanstvo vsem tistim odrinjenim življenjem, ki jih je uradna zgodovina rada pozabljala. (Mila Lazić, kuratorka)

 

LUCANSKA MAGIJA, 1958, 19’

Navdihnjen z delom priznanega antropologa in zgodovinarja religij Ernesta de Martina se Luigi Di Gianni odpravi po sledeh preživelih oblik magičnih praks v Lukaniji. Njegov dokumentarni prvenec Lucanska magija je raziskovalni film o magično-religiozni stvarnosti, tradicijah in obredih kmečkega prebivalstva v italijanski deželi Bazilikata. Film je bil posnet v črno-beli tehniki brez zvoka in temelji predvsem na izrazni moči podob. Glas iz ozadja, obredne žalostinke, ki jih pojejo prefiche (op. p. ženske, ki so opravljale obredni jok in žalovanje), in glasba na čeljustni harfi so bili dodani šele v montaži.

Kratki film je na 19. beneškem filmskem festivalu prejel glavno nagrado v kategoriji dokumentarnih filmov.

 

MILOST IN ŠTEVILA, 1961, 15’

Intenziven film o kultu duš v vicah, globoko zasidranem v neapeljski tradiciji, Di Giannija popelje v podzemne prostore hipogeja cerkve svetega Avguština. Starodavna verovanja in srhljivo ozračje se prepletajo z magijo in vraževerjem. Sveto in profano, katoliško in pogansko tu mirno sobivajo znotraj iste kulturne tradicije.

Di Gianni v tem filmu prvič ob jezik podob postavi tudi kratka pričevanja. Film je bil leta 1963 nagrajen na Festivalu avtorskega filma v Bergamu.

 

ČAS OBIRANJA, 1967, 13’

Družbena kritika in pretresljiv prikaz izkoriščanja žensk, ki obirajo oljke v pokrajini Reggio Calabria na jugu Italije. Izseljevanje moških v severno Italijo in tujino je povzročilo praznjenje vasi, zato so morale ženske prevzeti celotno breme preživljanja in skrbi za družino.

Njihove življenjske razmere so težke: brez sindikalne zaščite in zdravstvene oskrbe so prepuščene izčrpavajočemu delu. Telo zato hitro omaga, zboli in se prezgodaj stara.

Izjemen film, prežet z empatijo do človeškega garanja, ki ga postavlja v oster kontrast z neizprosno svetostjo zemlje.

 

KULT KAMNOV, 1967, 14'

V bližini kraja Raiano v Abrucih stoji odmaknjeno svetišče. Po izročilu naj bi sveti Venancij prebival v jamah v njegovi okolici. Vsako leto se ob svetnikovem godu verniki odpravijo v jame in se drgnejo ob kamne v upanju, da bi se ozdravili bolezni, ki jih pestijo. Film sodi med etnografske mojstrovine Luigija Di Giannija, leta 2013 pa ga je restavrirala Bolonjska kinoteka (Cineteca di Bologna). Avtor raziskuje edinstveno obredno prakso, ki se je v številnih predelih osrednje in južne Italije izoblikovala na presečišču poganskih verovanj in katoliške tradicije.

 

 

 

Režija Milka Badjura

Milka Badjura (rojena Kunstler leta 1902; umrla leta 1992) je v tandemu z možem Metodom pustila neizbrisen pečat na slovenski kinematografiji – kot pionirka in kasneje mojstrica filmske montaže, veliko manj (pri)znan pa je njen prispevek k raziskovanju in prikazovanju slovenske zgodovine, kulture in geografije.

Že pred drugo svetovno vojno sta Badjurova kot ljubiteljska filmarja začela raziskovati slovenske običaje in tradicijo. V svojem podjetju Sava film sta postavila prve zametke resne filmske produkcije pri nas, pri čemer je Milka na začetku montirala kar v kuhinji – kakopak ob vseh drugih gospodinjskih delih. (Žiga Brdnik, kurator)

 

POMLAD V BELI KRAJINI, Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1952, 14 min, črno-beli, 35-milimetrski trak

Bela krajina je bila eno ključnih žarišč narodno-osvobodilnega boja v času druge svetovne vojne, kjer je bila vzpostavljena tudi že medvojna ljudska oblast. A večina slovenskih ljudi te odročne regije ob Kolpi, razen iz redkih literarnih del, ni poznala. Milka in Metod Badjura sta bila prva, ki sta v tem čudovitem kratkem filmu podobe prekrasne narave, tamkajšnjih ljudi, njihovega vsakdana in enega od osrednjih slovenskih ljudskih običajev – jurjevanja ponesla med Slovence in Jugoslovane. Čeprav sta film zasnovala in režirala v tandemu, je Prešernovo nagrado zanj leta 1953 prejel samo Metod. Tri leta kasneje sta skupaj posnela tudi nadaljevanje Obnova v deželi svobode (1955), ki se osredotoča na povojno obnovo in modernizacijo Bele krajine.

 

KROPARSKI KOVAČI, Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1953, 14 min, črno-beli, 35-milimetrski trak

Izdelki kroparskih kovačev sodijo med najbolj znane umetniško-obrtniške mojstrovine iz Slovenije, z več stoletno tradicijo. Badjurova poleg številnih umetnin prikažeta tudi zgodovino kovaštva v Kropi, ki se je razvilo od težke tlake celotnih družin v starih kmečkih bajtah do organizirane in cenjene obrtniške dejavnosti v manufakturah in nato modernih delavnicah. Predstavita pa tudi pomembnost delavskega organiziranja, ki je privedlo do razcveta obrti, saj so kovači v Kropi in njihove družine že pol stoletja pred nastopom socializma vzpostavili svojo žebljarsko zadrugo.

 

BRDA, Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1960, 11 min, barven, 35-milimetrski trak

Prelep filmski spomenik Goriškim brdom in tamkajšnjim ljudem. V njem Badjurova predstavita zgodovinski pomen Brd kot prostora »tisočletnega upora slovenskega človeka« in »zadnje straže domovine«, njihove naravne lepote, ljudske običaje in umetnost, pa tudi kmečka opravila, povezana predvsem z znamenitimi briškimi češnjami in slovito vinsko trto, ki še danes pomeni ključen vir preživetja in prepoznavnosti regije.

 

KOLEDNIKI, Milka in Metod Badjura, Jugoslavija (Slovenija), 1967, 13 min, barven, 35-milimetrski trak

Eden najbolj drznih filmov Milke in Metoda Badjure, ki koledovanje – novoletni obhod vaških hiš, preobrazi v odo človeški razigranosti in veseljačenju ter brez olepševanja pokaže tudi dionizično plat vaških običajev. V njem sta pred kamero kot enega izmed kolednikov postavila tudi legendo slovenske filmske glasbe Bojana Adamiča, ki s harmoniko in hudomušnostjo daje ritem vedno bolj razigrani druščini.