Yervant Gianikian in Angela Ricci Lucchi

Motivacija

V letu, ko se evropska prestolnica kulture prvič podvoji, kot v edinstvenem čezmejnem somestju Nove Gorice in Gorice, smo se odločili podvojiti tudi nagrado Darka Bratine, tesno povezane s to dvojno kulturo, vpeto med vzhod in zahod. Zato nagrado podeljujemo dvema filmskima ustvarjalcema iz dveh različnih svetov: enemu z vzhoda, Béli Tarru, veličastnemu madžarskemu cineastu, ki je znal pripovedovati o prekletstvu in trdoživosti sveta, ki se je zrušil, ter drugemu – pravzaprav kar dvema, saj sta par – z zahoda (čeprav eden izmed njiju prihaja iz Armenije), Yervantu Gianikianu in Angeli Ricci-Lucchi, ki sta v petdesetih letih ustvarila film, kakršnega prej ni bilo. Izhajala sta iz podob, najdenih v svetu, ki niso pripadale njima, ampak vsem nam, in stkala spomin človeškega sveta (dovolj je pomisliti na njune filme, nastale iz posnetkov, ki jih je Luca Comerio posnel med prvo svetovno  vojno). S svojimi filmi so prepotovali svet in pokazali, da film nastaja na poteh svobode, dialoga, poezije ter v neodvisnosti nekonvencionalnih, zahtevnih in dinamičnih izbir.

Oba nagrajenca sta s svojim ustvarjalnim delom tlakovala poti drugačnemu pogledu na film, ki presega meje držav in jezikov. Njune vizije so razprle prostor razmišljanja o zgodovini, družbi in umetnosti ter nas učijo, da je film prostor srečevanja kultur, spominov in človeških usod.

Biografija

Yervant Gianikian, arhitekt armenskega rodu, in Angela Ricci Lucchi, italijanska slikarka, sta bila par v ustvarjanju in življenju, več kot štiri desetletja pa sta film uporabljala kot sredstvo za razmislek o podobah in njihovi dvoumnosti. V sedemdesetih letih sta se s svojimi »dišečimi filmi« pojavila na mednarodnih festivalih, kjer sta z vonjavami in performativnimi gestami prepletala film in ambientalno umetnost. Kmalu sta se posvetila raziskovanju arhivov ter na potovanjih odkrila pozabljene posnetke pionirjev, kot je Luca Comerio, ali filme iz območij pretresenih z vojnami in konflikti – Jugoslavije, Armenije, Afrike, Indije. Te krhke zapise sta rešila in predelala z lastno “analitično kamero”, napravo za ročno projiciranje, ponovno snemanje in barvno toniranje, ki je spominjala na začetke kinematografije. Tako sta ustvarjala nove pripovedi, ki razkrivajo skrite plasti podob ter kažejo, kako tudi dokumentarec kot žanr nosi dvoumnosti in slepe pege. Njuno delo je odpiralo temne strani zgodovine: kolonialno nasilje, vojne, migracije, izgnanstva. V ospredje sta vedno postavljala množice – poražene, anonimne, prezrte –, ki v njunih filmih postanejo glasovi zgodovine in simbol človeškega stanja v univerzalnem, zborovnem smislu. Angela je umrla februarja 2018.