Béla Tarr

Motivacija

V letu, ko se evropska prestolnica kulture prvič podvoji, kot v edinstvenem čezmejnem somestju Nove Gorice in Gorice, smo se odločili podvojiti tudi nagrado Darka Bratine, tesno povezane s to dvojno kulturo, vpeto med vzhod in zahod. Zato nagrado podeljujemo dvema filmskima ustvarjalcema iz dveh različnih svetov: enemu z vzhoda, Béli Tarru, veličastnemu madžarskemu cineastu, ki je znal pripovedovati o prekletstvu in trdoživosti sveta, ki se je zrušil, ter drugemu – pravzaprav kar dvema, saj sta par – z zahoda (čeprav eden izmed njiju prihaja iz Armenije), Yervantu Gianikianu in Angeli Ricci-Lucchi, ki sta v petdesetih letih ustvarila film, kakršnega prej ni bilo. Izhajala sta iz podob, najdenih v svetu, ki niso pripadale njima, ampak vsem nam, in stkala spomin človeškega sveta (dovolj je pomisliti na njune filme, nastale iz posnetkov, ki jih je Luca Comerio posnel med prvo svetovno  vojno). S svojimi filmi so prepotovali svet in pokazali, da film nastaja na poteh svobode, dialoga, poezije ter v neodvisnosti nekonvencionalnih, zahtevnih in dinamičnih izbir.

Oba nagrajenca sta s svojim ustvarjalnim delom tlakovala poti drugačnemu pogledu na film, ki presega meje držav in jezikov. Njune vizije so razprle prostor razmišljanja o zgodovini, družbi in umetnosti ter nas učijo, da je film prostor srečevanja kultur, spominov in človeških usod.

Biografija

Béla Tarr, režiser z Madžarske, kjer so zasidrani skoraj vsi njegovi filmi, je pri štiriindvajsetih posnel svoj prvi celovečerec Družinsko gnezdo (1979). Ročna kamera in mladostna jeza sta se z leti umirili, a poglobili. Svetovno prepoznavnost mu je prinesel ep Sátántangó (1994), dolg sedem ur in dvajset minut, posnet na madžarski ravnici in nagrajen s srebrnim medvedom. Njegovi filmi presegajo pripoved in ustvarjajo ritem ter razsežnost, ki spominjata na Forda ali Melvilla, četudi brez neposrednih vplivov. Čeprav se približajo Tarkovskemu ali Jancsóju, njegovi filmi hodijo svojo pot, prepojeno s politično in humanistično razsežnostjo – kot v Prologu (2004) ali Werckmeistrovih harmonijah (2000). S Torinskim konjem (2011) je zavestno zaključil filmsko pot. Nato se je posvetil umetniškim instalacijam in poučevanju, od Sarajeva do Prage. Kot eden najbolj izmuzljivih, a hkrati najbolj slavljenih ustvarjalcev svoje generacije, ostaja simbol avtorskega filma, četudi se sam tej oznaki izmika.