Béla Tarr

Motivacija

V letu, ko se evropska prestolnica kulture prvič podvoji, kot v edinstvenem čezmejnem somestju Nove Gorice in Gorice, smo se odločili podvojiti tudi nagrado Darka Bratine, tesno povezane s to dvojno kulturo, vpeto med vzhod in zahod. Zato nagrado podeljujemo dvema filmskima ustvarjalcema iz dveh različnih svetov: enemu z vzhoda, Béli Tarru, veličastnemu madžarskemu cineastu, ki je znal pripovedovati o prekletstvu in trdoživosti sveta, ki se je zrušil, ter drugemu – pravzaprav kar dvema, saj sta par – z zahoda (čeprav eden izmed njiju prihaja iz Armenije), Yervantu Gianikianu in Angeli Ricci-Lucchi, ki sta v petdesetih letih ustvarila film, kakršnega prej ni bilo. Izhajala sta iz podob, najdenih v svetu, ki niso pripadale njima, ampak vsem nam, in stkala spomin človeškega sveta (dovolj je pomisliti na njune filme, nastale iz posnetkov, ki jih je Luca Comerio posnel med prvo svetovno  vojno). S svojimi filmi so prepotovali svet in pokazali, da film nastaja na poteh svobode, dialoga, poezije ter v neodvisnosti nekonvencionalnih, zahtevnih in dinamičnih izbir.

Oba nagrajenca sta s svojim ustvarjalnim delom tlakovala poti drugačnemu pogledu na film, ki presega meje držav in jezikov. Njune vizije so razprle prostor razmišljanja o zgodovini, družbi in umetnosti ter nas učijo, da je film prostor srečevanja kultur, spominov in človeških usod.

Biografija

Béla Tarr prihaja z Madžarske (ki je tudi politični subjekt skoraj vseh njegovih filmov), kjer je pri štiriindvajsetih letih posnel svoj prvi celovečerec, Družinsko gnezdo (Családi tűzfészek, 1979), posnet z ročno kamero in s kopico besa ob podpori Studia Béla Balázs. Od Cinemarxizma (njegov kratki film iz leta 1979) do Prekletstva (Kárhozat, 1988) je njegova kamera v postala iz leta v leto manj živčna, jeza vse globlja, barve pa so se zgostile v črno-belo, ki je zaznamovalo vse njegove poznejše filme; pripoved je postala redkejša, filmski slog poenostavljen do svojega bistva.

Leta 1994 je na Berlinalu predstavil film, ki mu je dal slavo v mednarodnem festivalskem krogu in s katerim si je med drugim prislužil srebrnega medveda – Sátántangó, sedem ur in dvajset minut dolg film, posnet na madžarski nižini (čeprav se zdi bolj močvirje). Kljub temu, da ga pripoved kot taka ne zanima, so zgodbe, ki jim je znal vdihniti osupljivo ritmičen značaj, pridobile globino, dih in širino filmov Johna Forda ali Melvillove literature. Vendar pa je v njegovem primeru skoraj neumestno izpostavljati kakršnekoli primerjave, saj če njegov film lahko po eni strani spominja na poteze Andreja Tarkovskega ali Miklósa Jancsa, gre po drugi strani poudariti, da ubere povsem svojo pot, kjer ima politična dimenzija (v rossellinijevskem smislu, torej v odnosu do humanizma) precejšnjo težo. Pomislimo samo na njegov kratki film Prologue iz omnibusa Vizije Evrope (Visions of Europe, 2004) ali na Werckmeistrove harmonije (Werckmeister harmóniák, 2000), če naj navedemo samo dva najznačilnejša primera.

Njegov zadnji film, Torinski konj (A torinói ló), posnet leta 2011, je dejansko njegov zadnji, saj ga je tudi posnel z zavedanjem, da bo to njegov zadnji film (posnet na filmski trak, v tisti obliki, ki je več kot stoletje predstavljala temelj, na katerem se je gibalo filmsko ustvarjanje). In svoje odločitve se je strogo držal, s tem, da je nekaj let pozneje pripravil samo še instalacijo na Dunaju in se nato posvetil svoji film.factory v Sarajevu – filmski šoli, s katero je želel ponuditi bolj neortodoksno izobraževanje novi generaciji cineastov (katerih dela je v prihodnjih letih tudi produciral).

Med ustvarjalci svoje generacije ostaja eden najbolj zadržanih in hkrati eden najbolj slavljenih v svetu avtorskega filma – kategorije, ki mu je sicer celo pretesna, a ki jo v marsičem uteleša kot malokdo drug.