Nagrajenec 2025
Béla Tarr, Yervant Gianikian in Angela Ricci Lucchi
Motivacija
V letu, ko se evropska prestolnica kulture prvič podvoji, kot v edinstvenem čezmejnem somestju Nove Gorice in Gorice, smo se odločili podvojiti tudi nagrado Darka Bratine, tesno povezane s to dvojno kulturo, vpeto med vzhod in zahod. Zato nagrado podeljujemo dvema filmskima ustvarjalcema iz dveh različnih svetov: enemu z vzhoda, Béli Tarru, veličastnemu madžarskemu cineastu, ki je znal pripovedovati o prekletstvu in trdoživosti sveta, ki se je zrušil, ter drugemu – pravzaprav kar dvema, saj sta par – z zahoda (čeprav eden izmed njiju prihaja iz Armenije), Yervantu Gianikianu in Angeli Ricci-Lucchi, ki sta v petdesetih letih ustvarila film, kakršnega prej ni bilo. Izhajala sta iz podob, najdenih v svetu, ki niso pripadale njima, ampak vsem nam, in stkala spomin človeškega sveta (dovolj je pomisliti na njune filme, nastale iz posnetkov, ki jih je Luca Comerio posnel med prvo svetovno vojno). S svojimi filmi so prepotovali svet in pokazali, da film nastaja na poteh svobode, dialoga, poezije ter v neodvisnosti nekonvencionalnih, zahtevnih in dinamičnih izbir.
Oba nagrajenca sta s svojim ustvarjalnim delom tlakovala poti drugačnemu pogledu na film, ki presega meje držav in jezikov. Njune vizije so razprle prostor razmišljanja o zgodovini, družbi in umetnosti ter nas učijo, da je film prostor srečevanja kultur, spominov in človeških usod.
Biografija
Béla Tarr
Béla Tarr prihaja z Madžarske (ki je tudi politični subjekt skoraj vseh njegovih filmov), kjer je pri štiriindvajsetih letih posnel svoj prvi celovečerec, Družinsko gnezdo (Családi tűzfészek, 1979), posnet z ročno kamero in s kopico besa ob podpori Studia Béla Balázs. Od Cinemarxizma (njegov kratki film iz leta 1979) do Prekletstva (Kárhozat, 1988) je njegova kamera v postala iz leta v leto manj živčna, jeza vse globlja, barve pa so se zgostile v črno-belo, ki je zaznamovalo vse njegove poznejše filme; pripoved je postala redkejša, filmski slog poenostavljen do svojega bistva.
Leta 1994 je na Berlinalu predstavil film, ki mu je dal slavo v mednarodnem festivalskem krogu in s katerim si je med drugim prislužil srebrnega medveda – Sátántangó, sedem ur in dvajset minut dolg film, posnet na madžarski nižini (čeprav se zdi bolj močvirje). Kljub temu, da ga pripoved kot taka ne zanima, so zgodbe, ki jim je znal vdihniti osupljivo ritmičen značaj, pridobile globino, dih in širino filmov Johna Forda ali Melvillove literature. Vendar pa je v njegovem primeru skoraj neumestno izpostavljati kakršnekoli primerjave, saj če njegov film lahko po eni strani spominja na poteze Andreja Tarkovskega ali Miklósa Jancsa, gre po drugi strani poudariti, da ubere povsem svojo pot, kjer ima politična dimenzija (v rossellinijevskem smislu, torej v odnosu do humanizma) precejšnjo težo. Pomislimo samo na njegov kratki film Prologue iz omnibusa Vizije Evrope (Visions of Europe, 2004) ali na Werckmeistrove harmonije (Werckmeister harmóniák, 2000), če naj navedemo samo dva najznačilnejša primera.
Njegov zadnji film, Torinski konj (A torinói ló), posnet leta 2011, je dejansko njegov zadnji, saj ga je tudi posnel z zavedanjem, da bo to njegov zadnji film (posnet na filmski trak, v tisti obliki, ki je več kot stoletje predstavljala temelj, na katerem se je gibalo filmsko ustvarjanje). In svoje odločitve se je strogo držal, s tem, da je nekaj let pozneje pripravil samo še instalacijo na Dunaju in se nato posvetil svoji film.factory v Sarajevu – filmski šoli, s katero je želel ponuditi bolj neortodoksno izobraževanje novi generaciji cineastov (katerih dela je v prihodnjih letih tudi produciral).
Med ustvarjalci svoje generacije ostaja eden najbolj zadržanih in hkrati eden najbolj slavljenih v svetu avtorskega filma – kategorije, ki mu je sicer celo pretesna, a ki jo v marsičem uteleša kot malokdo drug.
Filmi
Yervant Gianikian in Angela Ricci Lucchi
Par tako v ustvarjalnem kot v zasebnem življenju – on arhitekt armenskega rodu, ona italijanskaslikarka – YervantGianikian in Angela RicciLucchi sta vizualna umetnika, ki sta več kot štiri desetletjauporabljata film kot odskočno desko za celovito refleksijo o rabi podob in njihovi notranjidvoumnosti. Njuno sodelovanje je ustvarilo obsežen opus, ki ju je v drugi polovici sedemdesetih letpripeljal na glavne festivale v Italiji, Londonu in ZDA. Tam sta sodelovala s svojimi “dišečimi filmi”, delina meji med performansom in ambientalno umetnostjo, med katerimi sta difuzirala parfume in drugevonjave. Od konca sedemdesetih sta se umetnika lotila raziskovanja, ki ju je pripeljalo do odkritjaarhivskih filmov velikih ustvarjalcev preteklosti, kot je na primer LucaComerio (1878–1940), filmskipionir in prvi milanski producent, ali filmov, najdenih med avanturističnimi potovanji po državah, kiso v prejšnjem stoletju doživljale velike družbene in politične konflikte ter sovražnosti, kot so bilanekdanja Jugoslavija, Armenija, Afrika in Indija. Gianikian in RicciLucchi sta te dragocene zapise rešilain iz njih ustvarila umetniške projekte, ki so postavili pod vprašaj hierarhijo podob ter pripovedovalitemno in manj znano stran zgodovine. Umetnika sta izumila napravo, ki sta jo poimenovala“analitična kamera”. Z njo sta ročno projicirala ponovno posnete, barvno tonirane in ponovnomontirane kadre starih filmov, uporabljajoč rokodelsko tehniko, ki spominja na zgodnja letakinematografije. Rezultat so nove pripovedi, ki razkrivajo skriti pomen podob in mehanizme, skaterimi navidezno objektiven žanr, kot je dokumentarec, nosi s seboj obsežna področja dvoumnosti,ki jih njuna vizija uspe osvetliti. S svojo sposobnostjo reinterpretacije sta se YervantGianikian inAngela RicciLucchi lotevala velikih tem zgodovine 20. in 21. stoletja – kolonialnega nasilja, velikihvojn, eksila, migracij ljudstev – kot jih pripovedujejo glasovi poraženih, anonimnih množic, ki vuradnih poročilih ostajajo v ozadju velikih dogodkov. Te množice so postavljene v ospredje inpostanejo simbolno pričevanje človeškega stanja v bolj univerzalnem in zborovnem pomenu. (AndreaLissoni)
Angela je umrla februarja 2018.
Mojstrski tečaj z Yervantom Gianikianom
Yervant Gianikian in Angela Ricci Lucchi sta bila umetniški in filmski tandem, ki je skozi arhivske podobe raziskoval pomen sedanjosti, sposobne spraševati se o lastni zgodovini in si zamišljati možnost osvoboditve. Gianikian nas bo popeljal v edinstveno metodo raziskovanja, ki jo film — v redkih primerih — omogoča kot nobena druga disciplina.
Arhitekt armenskega rodu, Gianikian je med najvidnejšimi raziskovalci filmskega spomina. Skupaj z Ricci Lucchi je več kot pol stoletja razkrival skrite plasti filmskih arhivov in razgaljal temne usedline zgodovine – kolonializem, vojne, izgnanstva, pozabljene množice. S svojo »analitično kamero« sta krhke arhivske trakove preoblikovala v filmske meditacije o bolečini in človečnosti, kjer anonimni obrazi postajajo glasovi univerzalnega spomina.
V soboto, 11. oktobra 2025, ob 16.00 bo v Goriški Hiši filma (Gorica, Italija) potekal pogovor v angleščini z avtorjem – edinstvena priložnost za srečanje z mojstrom filmske misli. Istega dne ob 18.00 bo v istem prostoru prikazan film I diari di Angela - Noi due cineasti. Capitolo terzo.
Povezava Kinoateljeja z Gianikianom in Ricci Lucchi je globoka in večplastna: od rekonstrukcije filma La sentinella della patria z uporabo fragmentov iz našega Fonda Simonelli, do italijanske premiere restavriranega filma Profumati na Film Forum 2016 v Gorici. Njuno delo je že dolgo tesno prepleteno z našim arhivom, mestom in zgodovino.
Prijave na mojstrski tečaj tukaj.
